Težke razmere, v katerih živimo, odpirajo vprašanja o smislu in nas spodbujajo k razmislekuSe kdaj sprašuješ, kaj je tvoj smisel? Zakaj sploh živiš, čemu si se rodil na ta svet, kaj vse naj bi tukaj naredil, preden se nekega zate nesrečnega dne ta svet ne poslovi od tebe? Jaz se. Ne vsak dan, hvala Bogu, sem ter tja pa vprašanje prileti kot bumerang, ki sem ga nekoč zalučal daleč stran v upanju, da ne najde poti nazaj. Soočenje s takimi vprašanji je namreč lahko za marsikoga preveč naporno, da bi se kadarkoli v življenju to vprašal. Vendar, ali ni škoda, da življenje mine, ne da bi sploh vedel, zakaj si ga v resnici živel?
Preberite še:
Tudi vi menite, da ste zgrešili življenjsko poslanstvo?
Ko je “nomalno” iztirjeno
Če kdaj, potem je zagotovo ta bumerang z vso silovitostjo priletel nazaj v času, ko je vse “normalno” iztirjeno in nam je še vedno nepremagani mali virusni nagajivec naš lepo utečeni, v vsakodnevne obveznosti ter pretirano zaposlenost s 101 stvarjo namazani svet vrgel s tečajev.
Zagotovo nas je veliko pred enim letom, ko je naš planet opravljal prejšnji krog okrog zvezde, ki nam omogoča preživetje, živelo povsem drugačno življenje. Nikakor ni bilo brezskrbno, nikakor ni bilo utečeno, tudi ni bilo v vsem tako privlačno, da bi si brez razmisleka želeli: “oh, ko bi bilo vsaj tako, kot je bilo včasih”.
Mar nismo pred enim letom ravno tako tarnali nad mnogimi stvarmi, ki so se nam takrat zdele ovira za našo brezskrbnost? Danes imamo druge skrbi in tiste pred epidemijo se nam lahko zdijo prav privlačne, kajne? Zanimivo je, kako se vsi globoko v sebi zavedamo, da se vse na tem svetu ves čas spreminja, le mi bi želeli svojo preteklost zamrzniti in kljubovati zakonom, ki so nad vsem, kar je kdajkoli človek ustvaril.
Preberite še:
12 nasvetov, kako odkriti svoje poslanstvo
Drugače
Ko me torej ta velika sprememba načina življenja, ki jo zdaj preživlja večina od nas, odtrga od mojega običajnega, sicer zelo zasedenega delovnega urnika, se vprašanje o smislu prikrade kot nočni tat. Nekaj več prostega časa, malo bolj razbit delovnik, oddaljenost od družbe sodelavcev, ki sicer zapolnjuje velik del mojega časa, naredijo špranjo, skozi katero pride in čaka na primeren trenutek.
Prosti čas, omenjen v prejšnjem odstavku, je daleč od poležavanja, temveč ga z vseh strani trgajo nove vloge, ki spet pričakujejo popolnost: moža, ki razume ženo v njeni raztrganosti na 101 stran, očeta, ki je otrokom vedno na voljo za igro in pomoč v šoli na daljavo, sodelavca, čez noč prilagojenega na nov način dela in z odgovorom na vsa vprašanja instant odgovorov željnih strank.
Kaj torej počnem jaz v vsem tem? Kaj pa sem počel pred tem, zakaj sem se trudil vzdrževati hiter tempo na področjih, ki sem si jih po večini izbral sam? Če mi že pred tem, še vedno turbulentnim časom ni bilo jasno moje življenjsko poslanstvo, potem zna biti vprašanje tokrat še bolj grenko.
Preberite še:
Trije nasveti znanega misijonarja o tem, kako najti svoje poslanstvo
Čiščenje podstrešja
Pogosto razmišljam o svojem poslanstvu, o smislu svojega življenjskega potovanja. Predvsem sem se s tem soočal ob večjih življenjskih prelomnicah, kot so bili poroka, rojstvo prvega in naslednjih otrok ali menjava poklicne poti. Vsaka taka prelomnica je priložnost za čiščenje svojega podstrešja. S trenutkom, ko sem postal mož, sem izbral pot zvestobe, ki jo bom hodil vse življenje, prav tako s trenutkom, ko sem postal oče. Ko sem že dlje časa doživljal nezadovoljstvo in neizpolnjenost ob svojem delu, je prišel čas za inventuro ter odločitev za novo kariero, ki je skladna z mojim življenjskim poslanstvom.
Poklican sem namreč, da pričujem. Blagoslovljen sem z mnogimi talenti, imam službo, ki mi to omogoča, na voljo imam fantastično tehnologijo, sem ter tja zmanjka le nekaj goriva ali motivacije. Je pa dobro, da v trenutkih, ko je rezervoar moje motivacije v rdečem polju, naredim inventuro in na novo določim smer. Ko namreč spet prevetrim svoje poslanstvo ter vse danosti, ki so mi na voljo, dobim nov zagon, le usmeriti se moram tja, kamor sem poklican.
Kljub temu se mi včasih zdi, da nisem na pravi poti. Včasih me napačen zanos trenutka spelje drugam in takrat sta priznanje zmote in popravek poti nujna. Včasih pa je kakšen obvoz nujno potreben, ker na pravi poti pač ni bližnjic. Starejši, ko postajam, bolj mi je to jasno in lažje sprejemam dejstvo, da se vse v mojem življenju ne dogaja po mojem scenariju in da je bolj od trenutne poti važen končni cilj. Ta mora ostati ves čas na muhi, kljub temu da sem danes “prikovan” na delo od doma.
Kaj pa ti? Kam si poklican? Kaj je tvoj smisel?
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
Preberite še:
“Zavedel sem se, da se mi z odločitvijo za duhovništvo življenjski načrti postavijo na glavo”
Preberite še:
6 vprašanj, da ugotovite, ali ste trdosrčni
Preberite še:
Kako se dobro pripraviti na trajno zvezo
