Zaprtje javnega življenja, karantena, epidemija, bolezen … To je zgolj začetek stvari, ki trenutno bremenijo naša srca. Kako bom dobil tisto, kar je zame pomembno? Kdaj bom videl ljudi, ki jih imam rad? Vsak izmed nas si je bil v nekem trenutku primoran zastaviti ta vprašanja. Ves čas epidemije si moramo na novo postavljati svoje prednostne naloge v življenju. Opraviti smo morali inventuro, kaj je v življenju pomembno in kaj ni.
Verniki moramo življenje vrednotiti in presojati na podlagi svojega verskega prepričanja. Naša ljubezen in izražanje želje po Bogu sta na prvem mestu. Če se odmikamo od Gospoda, če začnemo iskati udobje in tolažbo drugje kot pri Njem, potem naša srca otrdijo. Vse manj smo sposobni ljubiti, če ne zmoremo ljubiti Njega, ki je najbolj vreden ljubezni. Bog, izvir vse ljubezni, vliva ljubezen v naša srca in nam tako vrača sposobnost, da ljubimo.
Zakaj si dopustil, Gospod, da smo zašli s tvojih poti, zakaj si nam zakrknil srce, da se te ne bojimo?
(Iz 63,17)
Preberite še:
Župnik po obisku v domu starejših: “To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje”
Srce – gonilna sila
Ko se z anatomskega vidika srce ustavi, kri neha krožiti po telesu. Kri prenaša hranilne snovi in kisik, ki nam omogočajo življenje. Če srčna mišica izgubi svojo prožnost, če mišica začne trdeti, nam telo odpoveduje. Brez srca telo samo po sebi ne more preživeti.
Tudi po duhovni plati se moramo na vsak način izogibati otrdelemu srcu. Ne smemo zaiti z Gospodovih poti, vedno moramo biti pozorni, da bo Bog izvir in usmeritev naše ljubezni. Da bi svoja srca pripravili za podoživljanje Božje ljubezni, se moramo zazreti globoko v svojo notranjost in odstraniti vse, kar nas ovira v ljubezni. Svoja srca moramo uriti, jih raztezati, da bodo vedno sposobna širiti življenje in ljubezen.
Toda ko govorimo o ljubezni in duhovnem življenju, moramo biti previdni in se izogibati zgolj čustveni govorici. Ljubiti Gospoda Jezusa pomeni živeti krščansko življenje. To mora pomeniti nekaj globljega kot le čustveno navezanost. Svoje življenje vrednotimo razumno, ob tehtanju, kaj ovira našo ljubezen in kaj ne. Torej, kako smo lahko prepričani, da je naše srce otrdelo?
Preberite še:
Iz obupa v upanje. Nicky je veljal za brezupen primer, nato pa …
Ali iščem Gospoda?
Nedeljska maša, redna spoved, vsakdanja molitev. To so temelji duhovnega življenja. Bog bo vedno oddaljen od nas, če njegove milosti ne bomo iskali na te najosnovnejše načine. Boga lahko srečamo v evharistiji. In če ga trenutno ne moremo prejemati pri nedeljski maši, ga lahko z Njegovo Besedo slavimo na svojih domovih. Če nimamo časa za prebiranje Svetega pisma, lahko sveto mašo spremljamo prek medijev in pri njej sodelujemo na daljavo. Spoved nas bo poživila in izbrisala naše grehe. Jutranje in večerne molitve – tudi če zmolimo le očenaš in se Bogu zahvalimo za Njegovo dobroto – bodo naša srca navdale z milostjo.
Ali sem zagrenjen?
Drugače povedano: ali znam odpuščati? Odpuščanje je težko delo, opravimo pa ga lahko le z močjo, ki jo dobimo od Gospoda. Bog nam daje moč za odpuščanje. Lahko pa napredujemo in z majhnimi koraki zdravimo svoje zamere, tako da Boga prosimo, naj nam pomaga, da si bomo odpuščanja želeli. Če bomo Boga prosili, naj nam pomaga v naši želji po odpuščanju, bo s svojo milostjo odprl naša srca.
Preberite še:
5 jezikov odpuščanja: kateri je vaš?
Ali sem prevzeten?
Ali sem prepričan, da so moji načrti za življenje najboljši? Če vsak dan ne iščemo Gospoda, bomo zamudili njegovo delovanje v vsakdanjem življenju. Bog je vedno navzoč pri našem delu, v naših družinah, med prijatelji. Tukaj je, sredi vseh teh stvari, in nas vabi k ljubezni. Toda pogosto ga spregledamo, ker nismo zadovoljni z njegovimi načrti. Raje imamo svoje cilje in sanje, kot da bi iskali poti, na katere nas vabi On.
Ali sem brezbrižen?
Lenuh je zastarela beseda. Danes bi morda prej rekli brezbrižen. To pomeni več kot lenobo. Brezbrižnost je tiste vrste nesreča, ki ovira ljubezen. Brezbrižnost je hlad, ki zamrzne srce, ovira njegovo moč, da bi širilo življenje in ljubezen. Pravijo, da nasprotje ljubezni ni sovraštvo, temveč brezbrižnost. Vsak izmed nas se mora vprašati: ali so stvari v mojem življenju, do katerih sem zavestno brezbrižen, ker se ljubezen v tem primeru zdi prezahtevna?
Preberite še:
Vzgoja za hvaležnost: Nemogoče je biti hkrati hvaležen in zagrenjen
Ali sem plitek?
Ali me bolj skrbi, kako izgleda moje življenje na Instagramu, kakor dejstvo, kakšno je moje življenje v resnici? Ali preveč razmišljam o stvareh, ki jih želim imeti in o udobnem življenju? Če podobe in razkošje prevzamejo naša srca, kmalu začnejo tudi oblikovati naš način življenja.
O čem govorim?
Če so naša srca prenatrpana s politiko, govoricami, novicami o slavnih osebnostih ali napredovanjem na delovnem mestu, v njih ni prostora za druge, pomembnejše stvari. Prednosti srca se pogosto kažejo prek tem naših pogovorov. Ali govorim o svojem življenju v veri? Ali me zanima, kako gre ljudem v resnici? Ali vlagam v pomenljive odnose z ljudmi?
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Vsako jutro sem začela izročati Gospodu. To me je osvobodilo strahu pred okužbo”
Preberite še:
Mož, ki sploh ni vedel, da je postal svetovna senzacija
Preberite še:
Tudi vi menite, da ste zgrešili življenjsko poslanstvo?
