Enačbi sta sloveli kot nerešljivi, toda mladi študent tega ni vedelZgodba se začne z napako. Piše se leto 1939, na univerzi Berkeley v Kaliforniji. George Dantzig 20 minut zamudi na uro statistike. Njegov profesor Jerzy Neyman je na tablo že napisal dve enačbi in začel predavanje.
Zamudnik je v zadregi in si skrajno obzirno poišče prostor v predavalnici. Enačbi prepiše v zvezek, rešil ju bo pozneje, nato pa pozorno prisluhne predavanju.
Preberite še:
Učenec, ki je s posebnim razlogom pobril ravnatelja
Vesten učenec
Doma se loti reševanja naloge, ki se mu zdi “malce zahtevnejša kot običajno”. Nekaj dni pozneje doktorski študent svojo nalogo končno odda profesorju in se mu opraviči za zamudo. Profesor Jerzy Neyman papirje pospravi v aktovko, ne da bi jim posvetil kakršno koli pozornost.
Nato se nekaj časa sploh ne oglasi. George zaskrbljeno pričakuje, kako bo profesor ocenil njegovo delo.
Šest tednov pozneje ga navdušeni profesor obišče: enačbi iz “domače naloge”, ki ju je George rešil, sta bili v resnici dve znameniti nerešljivi statistični uganki.
Preberite še:
Neverjetni mladenič z avtizmom, ki je pri 14-ih že poučeval na univerzi
Znana nerešena izziva
Ker je George zamudil predavanje, ni vedel, da ju je prof. Neyman na začetku napisal na tablo, da bi študentom predstavil dva znana nerešena izziva. Rešitvi, ki ju je George našel v tako kratkem času, sta bili tako izbrani, da je profesor eno izmed njiju objavil v ugledni matematični reviji.
Najosupljivejša stvar v vsej zgodbi pa je priznanje, ki ga je George Dantzig izrekel mnogo let pozneje, ko je bil že priznani matematik:
“Ko bi bil vedel, da enačbi nista bili mišljeni za domačo nalogo, temveč da sta v resnici dve znameniti nerešljivi uganki, verjetno ne bi bil razmišljal pozitivno, gotovo ne bi bil zbral dovolj poguma in ju ne bi bil nikoli rešil.”
To je torej koristna uporaba znamenitega navedka, ki ga pripisujejo ameriškemu piscu Marku Twainu: “Ni vedel, da je nemogoče, zato je to storil.”
George je enačbi rešil, ker ni vedel, da sta “nerešljivi”. Je to edinstven primer ali je lahko tudi splošno uporaben? Je zgolj zabavna anekdota ali zgled, ki ga lahko posnemamo?
Preberite še:
Vera ali znanost?
Nevednost je lahko v pomoč
Jasno je, da je bil George Dantzig takrat že izjemen študent. Kljub temu bi utegnilo biti koristno, če si pobližje ogledamo pogoje, ki so mu omogočili, da je prišel do tega osupljivega dosežka.
Vse se je začelo z nesporazumom ali napačno razlago. Kako nas to lahko privede do boljših rezultatov? George ni imel nobenih predsodkov glede težavnosti enačbe.
Njegov pogled na uganko je bil nov in “pozitiven”, kot je pojasnil tudi sam. Nevednost včasih lahko igra pozitivno vlogo v naših prizadevanjih: najuspešnejši podjetniki na srečo niso vedeli, kakšne težave jih čakajo, preden bodo dosegli svoj cilj.
Preberite še:
Kako sanje spremeniti v cilje in jih tudi doseči
V tem smislu določena vrsta nevednosti ne pomeni nujno tudi nesposobnosti. Včasih, če ne vemo, kakšne težave lahko pričakujemo, delamo bolj mirno in učinkovito. V tem primeru je bila nevednost Georgeu v pomoč.
Kaj če bi se v tem letu počutili kot George, ki se je lotil reševanja naloge, “malce zahtevnejše kot običajno”?
Družbene in gospodarske posledice epidemije so onkraj nas. Vse, kar nam preostane, je posnemanje Georgevega pozitivnega pristopa.
Z optimizmom in vztrajnostjo lahko dosežemo najboljše možne rezultate. Svobodno in brez predsodkov, brez strahu, da je kar koli nemogoče, ohranimo prepričanje, da je zmaga dosegljiva.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
Preberite še:
“Ljubezen je kot glina na vretenu, ves čas jo moraš oblikovati, da se ne sfiži”
Preberite še:
Kako je uspešna podjetnica in direktorica v Deloittu pustila vse in odšla v samostan
Preberite še:
12 misli iz Mladega princa, ki so lahko naš življenjski smerokaz