“Vse, kar delam in kar živim, mi je v veselje”

Ženska ženski – žena, mama, prijateljica, katehistinja in članica organizacijske ekipe Svetopisemskega maratona Katarina Zupančič

Po rojstvu prve hčerke pred 24 leti je Katarina Zupančič pustila službo pomočnice vzgojiteljice in na prvo mesto postavila svoje poslanstvo žene in mame. “Vse, kar delam in kar živim, mi je v veselje,” pravi. Z izjemo kuhanja, se pošali, čeprav tudi to opravlja z ljubeznijo. Tako kot zelo rada preživlja čas v ženski družbi, s prijateljicami, ji je blagodejna tudi samota. Rada se odpravi na sprehod in občuduje t. i. Božjo katedralo, kot sama poimenuje naravne lepote.

Kot katehistinja, bralka, pevka in članica župnijskega pastoralnega sveta je Katarina dolga leta dejavna v domači šentviški župniji, poleg tega pa je že od vsega začetka del ekipe Svetopisemskega maratona, ki je letos potekal 13. leto.

Preberite še:
Kaj za leto 2021 napoveduje Sveto pismo?

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Lahko rečem, da je zame prav vsak dan idealen začetek dneva. Že to, da se zbudiš, je idealno, ker si dobil novo priložnost za nov dan. Če na nov dan pogledaš v drži hvaležnosti, potem si vsega vesel. Če pa ga začneš z bremeni, strahom in svojimi načrti, potem gre lahko veliko lepega, kar nam je vsak dan dano, mimo nas. Odvisno, koliko si pozoren in odprt za Gospoda.

Zbudim se ob možu in skupaj zmoliva. Potem on vstane, jaz pa lahko še malo pospim. Ko vstanem, si skuham zeleni čaj, sedem v varno in udobno zavetje sobe, zmolim hvalnice in se “potopim” v dnevno Božjo besedo – posvečen čas z Gospodom. Med tednom je to moj začetek dneva. Konec tedna pa malo drugače: z možem se skupaj zbujava, zmoliva, pripraviva zajtrk, se pogovarjava. To je milosten, poseben čas, ko se zdi, da se je čas ustavil samo za naju.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Biti urejena je zame še bolj pomebno, kot si upam priznati. Ne glede na to, ali si ženska ali moški, urejenost je zame takoj za duhovnostjo. Že nekaj let me spremlja stavek: “Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? (1 Kor 3,16). Vedno si želim, da je moje telo, moja zunanja in notranja podoba lepa, ker v njej prebiva Bog. Tako kot noben tempelj in nobena cerkev ni zanemarjena in neurejena, tako si mislim, da mora biti urejeno, negovano tudi naše telo, ki je tempelj Svetega Duha. Znam poskrbeti za svoje telo, si to tudi želim in delam z ljubeznijo in z mero okusnega. Včasih si rečem: hvala Bogu, da nimam preveč denarja, ker bi to vzela preveč zares. (smeh)

Ko kdaj pogledam po naših cerkvah in po naših katoliških ženskah, si rečem: pa kdo bi si želel biti kristjan? Naša zunanja podoba kaže, da smo neurejeni, pretirano resni in zamorjeni. Premalo je veselja in nasmeha na naših obrazih. Ne vem, kdo nam je dal sporočilo, da moraš biti zavrt, zanemarjen (lažna skromnost), če si kristjan, da moraš zatirati ženskost. Bog nam je dal to naše telo, vse, kar imamo. Zdi se mi prav, da ga z njim častimo in slavimo. To je Njegovo obličje na tem svetu. Pa to ne pomeni, da za urejenost nameniš celo premoženje, gre za to, da poudariš lepoto in navzven pokažeš, da si vesela, da si ženska.

Preberite še:
Kaj nas je karantena lahko naučila o urejenosti

3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …?
Vsako obdobje materinstva ima neko posebno značilnost, saj gledaš svojega otroka, kako raste, se razvija in napreduje. Sem v obdobju, ko gledam naše otroke, ki stopajo na pot odraslosti. Neizmerno sem hvaležna in ponosna, ker so dobre in krasne osebe. Nisem pretirano čustvena mama, ki bi navezala otroke nase, ampak jim želim, da zaživijo svobodno življenje, da grejo svojo pot.

S tem, ko je urejen zakonski odnos, če se imava midva lepo, če je nama dobro, oni vedo, da lahko odletijo iz gnezda. Veliko mladih danes ne zmore iti od doma, ker smo jim naložili breme, da morajo poskrbeti za starše, jim delati družbo, ali pa čakajo, da bi prejeli od staršev tisto, kar potrebujejo za samostojno pot življenja. Pri nas, upam, da vedo, da jih podpirava in jih še bova v odločitvi, da zaživijo samostojnost.

4. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Imam drugačen razpored dneva kot večina. Pogosto si lahko vzamem čas za moža in nama to ni težko. Večkrat počakam moža, da ima čas, ker dela. Po 25 letih zakona sva prišla do takšne stopnje odnosa, ko si znava vzeti čas. V vsakem trenutku znava tudi uživati ta najin skupni čas.

Najbolj naju povezuje molitev, pogovor, skupno preživet čas. Trenutno imava obdobje, ko po zajtrku rada posediva in se pogovarjava. Zelo rada pogledava kakšen dober film, vsako leto greva na duhovne vaje (DiŽeve in z Bibličnim gibanjem). Nimava posebnega skupnega konjička. Rada sva skupaj. Jaz grem recimo zelo rada na sprehod – tukaj se potrudi on, da gre z mano –, on pa rad hodi v hribe. Po toliko letih ugotavljava, da se približujeva drug drugemu tudi v tem.

Preberite še:
So vam konjički vašega moža ali žene povsem nezanimivi? Poskusite tole

5. V domači župniji opravljate delo katehistinje. Kaj je pri verski vzgoji otrok naloga staršev in kaj kateheta?
Starši in stari starši so prvi pričevalci vere svojim otrokom. To, v kar starši verujejo, govorijo in delajo, je za vsakega otroka sveto. Z veroukom pride v njihovo družino dodaten pričevalec vere, pomoč. Pri otrocih v naši župniji sem to tudi jaz. Prihajam k njim s svojo izkušnjo vere, mogoče tudi z nekaj znanja.

Podajamo znanje o veri, naših vrednotah, zakramentih, zapovedih, Božji besedi. To so navodila za življenje, ki jih starši dajo v praksi, mi jih povemo v strnjeni obliki, jih razložimo in skušamo povezati z življenjem.

Nam zaupate kakšno anekdoto z verouka prek spleta?
Otrokom je izziv, da popestrijo srečanje s kakšnim ozadjem ekrana. Neki fant je velik ljubitelj nogometa in si je zadnjič dal za ozadje sliko nogometaša. Vsi smo se začeli smejati. Ima tudi dar govora in na koncu vedno pove kakšno šalo. Ta oblika dela nam ponuja veliko izvirnosti, iskrenosti, lahko smo takšni, kot smo. Za nič nismo prikrajšani. Res se veliko smejimo in se spodbujamo.

Verouk v tem času pomeni predvsem to, da se srečamo, smo povezani, da se spodbujamo in si povemo kaj lepega. Vsakič jih vprašam, ali so šli ven. Če povejo, da (še) ne, pokličemo starše h kameri in jim dam spodbudo, da se odpravijo ven. 🙂

Preberite še:
Verouk kar doma: “Vera se lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine”

6. Ste pomemben člen organizacijske ekipe Svetopisemskega maratona, ki je letos potekal 13. leto. V čem je sploh smisel branja zapletenih svetopisemskih odlomkov (npr. iz Stare zaveze), če pa nič ne razumemo?
Tako je tudi naše življenje. Stara zaveza je večji del v življenju vsakega človeka (tako kot v Svetem pismu). Ali jo razumeš ali ne, to živiš. Doživiš pa tudi Novo zavezo, ki jo (recimo) razumeš, a je tudi težka. Kar Jezus uči, ni lahko, ni pa nemogoče. Ni treba vsega razumeti, ker tudi v življenju ne razumemo, zakaj se je nekaj zgodilo in zakaj je dobro. Ko v življenju prideš do Razodetja, ti je/bo vse odkrito, razodeto.

Sama sem se s Staro zavezo bolj od blizu srečala na Svetopisemskem maratonu in pri verouku. Prej se je nisem lotila. Na Svetopisemskem maratonu sem nekajkrat prišla na vrsto za branje Stare zaveze, in sicer kar nekajkrat na Makabejce, ki so se tako “klali”. Ampak to je življenje, še danes je tako. Ne vem, zakaj se ljudje zgražajo nad tem, če pa še danes živimo veliko Stare zaveze. Še huje od tega, da te zabodejo, je, da te nekdo poniža, zlorabi. Ves čas živimo na bojišču. V tem času svojega življenja Staro zavezo berem kot del življenja.

7. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Vsak ima v svojem življenju veliko preizkušenj. Sama izhajam iz težke. Pri mojih treh letih so se ločili starši. Iz te izkušnje sem rasla kot otrok in pozneje kot mladostnica. Še danes menim, da je največja preizkušnja ta, da se nek odnos ohladi ali loči, prelomi. Ko si bolan ali ko izgubiš kaj materialnega, nisi sam, spremljajo te tvoji najbližji. Ko pa je odnos prekinjen, si postavljen iz odnosa.

Danes vem, da je vsaka preizkušnja – ki mi je bila ali mi še bo dana – ne le zato, da iz nje zrastem, ampak zato, da bom lahko spremljala tiste, ki grejo skozi podobno preizkušnjo. Tako kot piše sv. Pavel Hebrejcem: “V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more pomagati skušanim” (Heb 2,18).

Preberite še:
Priljubljena pevka po dveh hudih preizkušnjah: “Ne začenjajte težkih tem, če nimate časa za pogovor”

8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Nikoli nisem slabe volje. Lahko sem samo žalostna, zaskrbljena, lahko sem jezna … Nisem pa slabe volje. Sicer pa me zna mož vedno razvedriti. 🙂 On to začuti in pride k meni, reče pravo besedo, me objame. Le malo je potrebno, da ti nekdo reče: “Saj bo.” Ali pa naša Manca, tretji otrok po vrsti. Že ko vstopi v kuhinjo in vidi, kako se držim ali pogledam, me vpraša: “Kaj je, mama?” Vpraša ljubeče, glede na situacijo. Ko ti nekdo postavi ogledalo, odkriješ rešitev in greš naprej. Rešuje me sočlovek, njegova toplina.

9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Poleg molitve in vsakodnevnega stika z Božjo besedo v zakramentalnem življenju, zakonski skupini pri gibanju Pot, na duhovnih vajah. Sem slušateljica Biblične šole, ki jo vodi prof. Maksimiljan Matjaž.

Vsak dan živim v prisotnosti in zavedanju duhovnega. Rada grem hodit sama, kar je zame tudi oblika molitve. Je čas, ko si lahko sam v Božji katedrali. Kje je namreč lahko lepše kot tam, kjer je On ustvaril? Cerkve je sezidal človek, naravo pa je ustvaril Bog. Prostor za duhovno rast lahko navsezadnje najdeš vsepovsod: doma v družini, ko kuhaš kosilo, v iskrenem pogovoru, v dobri knjigi …

10. Biti ženska je lepo, ker …?
Zame je biti ženska lepo, ker prinašam v ta svet lepoto Življenja in nežnost Ljubezni.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.