Prejmite Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naročite se tukaj!
Ostanite povezani! Naročite se na Aleteijine brezplačne e-novice!
Naroči me!

Aleteia

Verouk kar doma: “Vera se lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine”

MANICA MAROLT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA
Deli

Z mamo petih otrok in učiteljico razrednega pouka o njeni izkušnji poučevanja verouka na domu

Manica Marolt je mama petih otrok in učiteljica razrednega pouka. Je avtorica portala Korenine vere, ki je namenjen verski vzgoji v družinah z majhnimi otroki. Na voljo so raznovrstne vsebine, ki so lahko staršem v pomoč pri predajanju vrednot, ki predstavljajo in sestavljajo naše življenje.

Zaradi koronavirusa so prekinili tudi verouk, starši pa smo se znašli pred izzivom, da smo v tem času mi edini kateheti svojim otrokom. Čeprav se v Sloveniji vse bolj širi šolanje na domu, verouk na domu ni običajen. Manici predajanje vere petim otrokom kar doma ni nekaj novega, ampak so v dogovoru z župnikom lani izvajali verouk na domu.

Zakaj ste se odločili, da boste imeli verouk za otroke kar doma?
V lanskem šolskem letu sva se z možem zaradi logističnih težav v dogovoru z domačim župnikom odločila, da izvajamo katehezo na domu. Čeprav letos šoloobvezna otroka obiskujeta župnijski verouk, se zaradi izjemno dobre izkušnje še naprej poslužujemo tovrstne oblike, tokrat bolj s poudarkom na družinski pripravi na prvo sveto obhajilo.

Dejstvo je, da ima zgled in življenje v veri staršev ključno vlogo pri tem, ali bo za otroka verouk le ena izmed dejavnosti ali pa bo to začetek lepega in trajnega prijateljstva z Jezusom. Z možem ugotavljava, da ko uspemo v našo družino povabiti Jezusa, smo bolj povezani, mirni in se imamo vedno bolj radi, pa čeprav je v to treba vložiti kar precej truda in nam velikokrat ne uspe tako, kot bi si želela. Potrebni sta vztrajnost in potrpežljivost, saj sadovi niso vidni kar takoj, temveč šele na dolgi rok.

MANICA MAROLT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kako ste izvajali verouk na domu?
Na podlagi izkušenj praznovanj cerkvenih praznikov sva se odločila, da bomo imeli verouk kar skupaj, vsa družina. Lani smo izhajali iz nedeljskih evangelijev, letos pa imamo za osnovo naše spoznanje: če je Jezus z nami, se imamo radi.

Za družinski verouk sva določila nedeljsko jutro, neposredno pred sveto mašo. Skozi teden imamo nalogo, da poskušamo živeti vero v vsakdanu: vsak glede na svoje trenutno dojemanje oz. sposobnosti. Sproti se pogovarjamo, kako nam uspeva. Sledimo tudi praznikom in posameznim obdobjem cerkvenega leta, ko imamo določene aktivnosti kar vsak dan (npr. postni in adventni čas), ki pa se spet navezujejo na naše trenutne potrebe in dano situacijo.

Kako ste uspeli slediti učnim načrtom, glede na to, da so otroci različno stari?
Ko smo lani pri vpisu dobili delovne zvezke, po katerih naj bi delali, da bomo lažje sledili župnijskemu verouku, sem mislila, da razredni učiteljici s precej prakse tudi s področja posredovanja vere otrokom to ne bo ravno težko … A ko sem se usedla, da bi pripravila načrt za naš domači verouk, se je hitro izkazalo, da ni čisto tako. Ob pregledovanju delovnih zvezkov sem ugotovila, da so precej šolsko zastavljeni.

V preteklosti sem prišla do spoznanja, da vera ni prisila, da otrok ne morem preprosto posesti za mizo in reči, da bomo zdaj začeli “obravnavati” določene snovi. Bistvo vere je gradnja prijateljstva z Jezusom.

Kako ste vi učili to bistveno?
Hvaležna sem, da me je mož spomnil, da se vera lahko ukorenini le v ljubečem in varnem okolju družine ter da jo je treba graditi, obnavljati vsak dan sproti. In to v situaciji, v kateri trenutno smo. Lahko imamo čudovite pripomočke, pripravimo raznoliko gradivo, a če mi vere ne živimo, je vse zaman. Da bi dosegli bistveno, ni treba delati za otroke, temveč skupaj z njimi. Starši moramo biti le opazovalci otrokovih duhovnih potreb, spremljevalci in izzivalci.

MANICA MAROLT
TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Kakšne so vaše metode poučevanja?
Ker smo med seboj različni, vključujem različne aktivnosti: pogovor, petje, molitev, branje zgodb, ustvarjanje, kuhanje, igre, družinske izlete … Otroci večkrat sprašujejo, ali ne bomo imeli verouka, saj vse skupaj teče spontano in čim bolj v prepletanju z našim vsakdanjikom.

Lahko poveste kakšen konkreten primer?
Otroci postavljajo zelo veliko vprašanj o Jezusovem vstajenju. Ker je tudi nam odraslim težko razumljivo, saj ne vemo čisto natančno, kako je Jezusu to uspelo, si pomagamo z izdelavo pirhov. Otroci naj iz hladilnika vzamejo eno surovo jajce. Kakšno je? Mrzlo, brez življenja, tako kot kamen na grobu. Na mizo položimo kamen. A če bi za to jajce poskrbela in ga grela mama koklja, bi nekega dne ven pokukal piščanček. Ga položimo pred otroke. Znotraj tega groba lahko s pomočjo mamine ljubezni zraste novo življenje. Za veliko noč barvamo jajčka, da s tem pokažemo, da je novo življenje pisano in polno veselja. Tako kot je nam zakrit nastanek novega življenja v jajcu, tako je tudi Jezusov prehod v novo življenje za nas skrivnost, ki jo bomo spoznali šele v nebesih.

Katera so osnovna znanja o veri, ki jih morajo otroci usvojiti v času do birme?
Glede na to, da naj bi ob prejemu zakramenta svete birme mladostniki pokazali, da so že dovolj zreli za samostojno in odgovorno krščansko življenje, se mi zdi bolj smiselno vprašati se, kako do tega priti. Znanje po mojem mnenju ni dovolj.

Je križev pot preveč krut za otroke?
Za otroka v predšolskem in v zgodnjem šolskem obdobju (do 3. razreda) je pomembno, da mu ob križevem potu oz. pasijonu ne kažemo preveč nazornih in krutih prikazov Jezusovega trpljenja. Otrok v tem obdobju težko sprejema bolečino nekoga, ki ga ima rad, in to težko razume. Težko razume tudi, zakaj se odrasli skregamo, se prizadenemo. Zato o Jezusovem trpljenju ne razlagamo podrobnosti, ampak se raje osredotočimo na veselo novico: Jezus je šel na križ zato, ker nas ima tako zelo rad in ker si želi, da bi vsi mi prišli k njemu v nebesa. Jezus je vstal!

 

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.