"Pri Slovencih je tako, da moramo nekaj spiti, da smo korajžni in veseli. Ne zavedamo se, da je tudi brez omame lahko tako," se glasi razmišljanje Jurija, podkrepljeno z lastnimi izkušnjami. Tudi ali pa predvsem trpkimi.
Zdaj je upokojen, a njegove težave z alkoholom segajo že v njegovo službeno dejavno obdobje. "V času službe in poslov sem se soočal z velikimi pritiski. Imel sem zahtevno delo. Vse je poslabšala še gospodarska kriza. Ta je odkrila vrh ledene gore glede moje zasvojenosti. Začutil sem, da moram nekaj storiti. Z ženo sva poiskala enote društva Žarek upanja, ki se s tem ukvarjajo. Vključil sem se v obliko pomoči s skupinami po 10 ali 12 oseb."
Tudi zaradi vzgoje je zame to, da sem se moral iti zdravit, predstavljalo tabu. Ne gre za slabo navado, ampak bolezen, za katero pa ni vsak dojemljiv. Nekateri lahko vzdržujejo zmerno pitje, drugim pa to ni dano.
Juri – njegovo ime se piše brez j-ja – je drugič poročen, ima sedem otrok, ki so že odrasli. "Družina moje zasvojenosti ni tako zelo čutila, saj količine popitega alkohola niso bile zelo velike, so bile pa stalne. To vodi v brezvoljnost, utrujenost, posredno se ne moreš toliko ukvarjati z družino. Ukvarjaš se sam s sabo, po domače: postaneš nek odvisen bebček."
Piti je poskusil prenehati sam, a dolgoročno ni šlo. Zdržal je mesec ali dva, nato so se navade vrnile v stopnjevanem stanju.
Marsikatere vezi počijo prav zaradi preglobokega in prepogostega gledanja v kozarec. Na srečo se pri Juriju ta scenarij ni uresničil. "Moja družina ni razpadla zaradi ljubezni, ki jo gojimo med sabo. Vemo, da smo si tudi v težavah sposobni pomagati. Kriza ni vzrok, da gremo narazen. Enkrat sem se že ločil. Gre za zelo neprijetno izkušnjo. Trudili smo se, da ostanemo skupaj, da živimo polno življenje."
Tudi sam je, potem ko je začel sodelovati v skupini za zdravljenje od alkoholne zasvojenosti, zaživel bistveno polneje.
"Ko sem stopil na pot zdravljenja, me je prevzelo veliko očiščenje, olajšanje. Notranje sem bil zadovoljen. Počutil sem se lahkega, sproščenega veselega, da mi uspeva obvladovati samega sebe in zasvojenost. Ko si zasvojen, si na nek način suženj, odvisen si od drugih. Nisi svoboden. Rešitev iz tega me je najbolj navdajala z optimizmom. Zato vztrajam!"
V projekte in skupine Žarka upanja je Juri vključen od leta 2014. A si tudi po sedmih letih, ki so mu prinesla bistveno srečnejše življenje, ne dela utvar, da je popolnoma rešen vsakršnih skušnjav. Skupina je velika podpora in del te, ki jo obiskuje zdaj, ali kake druge, bo do konca življenja. "Nikoli nisi očiščen za vedno, vselej se moraš truditi. Ta proces ni končan nikdar."
"Eden ni nobeden," se verjetno glasi eden izmed najbolj nesmiselnih slovenskih rekov, še posebej ko je vezan na alkohol. Ta je ukoreninjen prav v vseh porah slovenske družbe, lahko ga srečamo na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti. Je kdaj težko, ko vsi nazdravljajo?
Veseli december, obmorski kraji, ribiške veselice … To ga je na začetku motilo, a je bil pripravljen, saj so se v skupini pogovarjali, da je treba biti vztrajen in odločen.
"Lahko se zgodi kakšen zdrs, lahko je kak poskus, a prava pot je vedno v abstinenci." Zdaj mu ni več težko: "Bližnji so me sprejeli takega, kot sem. Vedo, da je najbolj zdravo, da sem vzdržen. Pijem vodo, sokove, čaje, čudovite stvari. To mi pomaga pri vzdrževanju zdravja in kondicije." Hodi v naravo, kolesari, planinari … Živi izpolnjeno življenje.
Kaj mu pomeni akcija 40 dni brez alkohola? "To je lepa gesta, če ne drugega, ti nekoliko potrka na vest ali te spodbudi. Tistemu, ki vsaj malo razmišlja o tem, da bi prekinil svojo zasvojenost ali da ta škoduje zdravju, bi svetoval, naj 40 dni brez alkohola pomnoži s 40. In vztraja, dokler je živ. Tako bo življenje tako njemu kot njegovi okolici prineslo velike radosti."
