Veliko zakoncev pričuje o težavah pri vzdrževanju začetne iskrice strasti. V vsakodnevnem vrvežu in razpetosti med finančno oskrbo družine, vzgojo otrok, boleznimi in ostalimi vzponi in padci življenja je težko najti čas drug za drugega.
Zaljubljenost, s katero je par začel svoje razmerje, ni zrastla v bolj zrelo ljubezen. Zmotno je prepričanje, da je čustvena strast vse, kar obstaja v zvezi z ljubeznijo. Nekateri pari trdijo, da niso več zaljubljeni oziroma se ljubijo manj, kot so se prej. Resnica je, da so se znašli na meji tega, da se začnejo učiti ljubiti bolj.
Zakon lahko primerjamo z letalom, ki deluje na dva motorja. En motor je primaren, drugi sekundaren, vendar sta oba potrebna za to, da letalo vzleti in obstane v zraku, še posebej, ko pride do turbulence.
Strast je romantična, fizična privlačnost, ko rečemo: "všeč si mi", temelji na lastnostih, kot so mladost, zunanja lepota, talenti, značaj in temperament. Na to vrsto privlačnosti oziroma zaljubljenosti vplivajo različni hormoni, kot so testosteron, estrogen, serotonin in ostali.
Letalo ne more leteti samo s tem motorjem. Končalo bi se s krčenjem ljubezni na čutne in čustvene vidike, kar lahko vodi v sebičnost, ki ne zdrži turbulence.
Kljub temu je zelo nujen motor, saj je za zakon dobro, če čutimo, da smo zaželeni, opaženi. Zaradi različnih fizičnih, čustvenih ali psiholoških preizkušenj je možno, da odpove, čeprav si tega ne želimo. Zavedati pa se je treba, da ga je možno znova zagnati.
Ta motor ne ugasne brez naše privolitve. Samostojno lahko obdrži letalo v zraku, tudi če pomožni motor odpove. Dajanje samega sebe in želja po tem, da delamo dobro za drugega je tisto, kar ohranja zakon.
Pri tej vrsti ljubezni ne ljubimo drug drugega na podlagi privlačnosti in fizičnih lastnosti, ampak tega, kdo smo v sebi, zaradi zakonca samega, njegove neprimerljivosti in nezamenljivosti.
Zelo jasen zgled te ljubezni je, ko na primer huda nesreča enemu od zakoncev trajno zaznamuje obraz, zakonec pa ga ne obravnava nič drugače kot prej. Duhovna globina njune ljubezni je močnejša od odpora, ki bi se lahko pojavil ob pogledu na zakonca.
Ko v zakonu letimo z obema motorjema, lahko rečemo, da je ljubezen polna in povezujoča. Vsa naša kemija, strast in občutki, kot tudi razumevanje in volja, delujejo skupaj za dobro naše zakonske zveze.
Če želi zakon obstajati le s pomočjo pomožnega motorja, ne moremo govoriti o popolni ljubezni, saj jo lahko postavi v nevarnost. Na drugi strani pa je možno, da je ljubezen zrela, četudi obstaja le zaradi volje.
Prava ljubezen se zrcali v nesebičnosti, darovanju samega sebe, spoštovanju in svobodi.
Želja po ohranjanju ljubezni je najboljša rešitev za srečo v zakonu. Ponovno lahko prižge plamen romantične ljubezni in želje po intimnosti.
Tudi če starejši zakonci končajo "skupni let svojega življenja" le s primarnim motorjem, so ljubili v polnosti.
Prava oblika zakonske ljubezni se torej odraža v vzdrževanju pozornosti in želje po ohranjanju ter dajanju samega sebe.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.
