Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Zlasti so priljubljeni v grozljivkah, v katerih ni povsem jasno, kdo je pravzaprav dober in kdo hudoben, saj tudi angeli počnejo velikanske neumnosti. Ali pa so celo povsem odkrito zlobni, kot recimo v grozljivki Legija, v kateri razočarani Bog pošlje legijo angelov uničit svet, ali v filmu Constantine, v kateri želi angel Gabrijel pomoriti vse človeštvo.
Na splošno se je nadangel Gabrijel očitno hudo zameril ameriškim filmskim ustvarjalcem: tudi v filmu Prerokba (1995) je odpadnik, ki si želi zanetiti vojno proti nebesom. Sicer vloga igralcu odlično pristaja, vendar je povsem skregana z resničnim nadangelom Gabrijelom, ki je v Lukovem evangeliju najprej napovedal Elizabetino in nato še Marijino nosečnost.
Pogosti so angeli, ki kadijo in popivajo (recimo v filmu Michael, 1996), so sarkastični in zajedljivi (angel Metatron v Dogmi, 1999) ali pa se v angele celo spremenijo duše umrlih ljudi, ki nato skušajo pomagati živim (Srce in duše, 1993).
Filmi, v katerih so angelska bitja dobra in poštena, so redki, pa zato toliko bolj dragoceni. Čeprav mora tudi ob ogledu teh vsaka malo bolj teološko podkovana duša zamižati na eno oko.
Nebo nad Berlinom (1987)
Legendarni nemški film Nebo nad Berlinom režiserja Wima Wandersa pripoveduje zgodbo dveh angelov, Damiela in Chasiela, ki se sprehajata po Berlinu in preprosto opazujeta življenje ljudi. Film mojstrsko prepleta črno-belo in barvno tehniko, s čimer vizualno razlikuje angelski pogled od človeškega.
Angela v tem filmu bežno in z zanimanjem opazujeta ljudi, bereta njihove misli, vendar na njihovo življenje komaj kaj vplivata. Ljudje, za katere sta angela nevidna, pa se zanju sploh ne zmenijo, z izjemo otrok, ki ju vidijo in radovedno strmijo vanju. Vse pa se spremeni, ko Damiela nenadoma nagovori smrtnik, za katerega se izkaže, da je bil nekoč tudi sam angel, Damiel pa v cirkusu sreča tudi dekle, v katero se zaljubi. Naenkrat si želi tudi sam postati človek.
Angeli v tem filmu obstajajo nekako ločeno, neodvisno od Boga – ta je omenjen le redko. Močan dejavnik v filmu pa je svobodna volja. Imajo jo tako ljudje kot angeli.
Film ima tudi nadaljevanje z naslovom Daleč, tako blizu (1993). Bil je celo nagrajen z zlato palmo na festivalu v Cannesu, vendar pri gledalcih ni vzbudil posebnega odziva. Slovi pa po odlični glasbi, ki so jo med drugim prispevali skupina U2 in Lou Reed.
Mesto angelov (1998)
Značilno za Hollywood je, da vzame idejo tujejezičnega filma in jo priredi za lastno občinstvo. Poleg spremembe jezika in okolja pa marsikdaj film oklestijo tistega prvotnega čara.
Film Mesto angelov, ki črpa navdih iz Neba nad Berlinom, se je osredotočil predvsem na ljubezensko zgodbo.
Seth (Nicholas Cage) je eden od angelov, ki spremljajo umrle v onstranstvo. S svojim obstojem je povsem zadovoljen, dokler se nekega dne ne zagleda v čudovite modre oči zdravnice Maggie (Meg Ryan). Zanjo je pripravljen žrtvovati vse, tudi večno življenje, da bi le lahko doživel svet enako kot ona in skupaj z njo.
Lep je odlomek iz Mesta angelov, ko se Seth s prijateljem (tudi ta je Cassiel) pogovarja o duši majhne deklice, ki jo je pospremil v večnost in si je želela postati angel, da bi imela krila.
Druga oblika angelov, ki jih pogosto srečamo v filmih, so angeli varuhi. Ti se včasih izkažejo skoraj kot mentorji, motivatorji ali celo tisti, ki se nekoliko poigrajo s človekovo usodo, da bi ga osrečili oziroma mu odprli oči za pravo srečo.
Čudovito življenje (1946)
Ta neobičajni božični film v središče postavi preobremenjenega poslovneža Georga Baileyja (James Stewart), ki mu angel pokaže, kakšno bi bilo življenje njegovih bližnjih brez njega. Črno-bela klasika, v kateri Henry Travers odigra prikupnega angela po imenu Clarence. Čeprav je malce čudaški, oddaja pravi angelski sij, predvsem z nežnim in dobrotljivim nastopom, ki ga drugim filmskim angelom nekako primanjkuje.
Bog in molitev sta v tem filmu pomembna dejavnika – glavni lik skozi film ne spremeni le svojega odnosa do življenja, temveč tudi svoje zaupanje v Boga.
Tudi ta film so v Hollywoodu pozneje priredili, poenostavili in posneli film Zamujena priložnost (2000). In tudi v tem igra Nicolas Cage – poslovneža, ki mu temnopolti angel (Don Cheadle) pokaže, kakšno bi bilo njegovo življenje, če bi v ključnem trenutku sprejel drugačno odločitev. Vendar je v novejši predelavi vse prikazano bolj kot nekakšna čarovnija, ne pa božje ali angelsko posredovanje in tudi vera v njem sploh ni omenjena.
Angel ob igrišču (1994)
Ta Disneyjeva družinska komedija je zastavljena povsem humorno. Deček Roger, ki je sirota, goreče moli za dvoje – da bi imel pravo družino in da bi njegova priljubljena bejzbolska ekipa California Angels zmagala v finalu. Bog ga usliši in na zemljo pošlje angela z imenom Al, da mu to omogoči. Angel je tu nekoliko zmeden in štorast, a dobrodušen. Niti sledu o dostojanstvenem ali nezmotljivem bitju.
Tudi sporočilo, ki ga angel Al prinaša, je nekako zgrešeno – da je angel kot čarobna paličica, da gre naenkrat vse prav in kot po maslu, čeprav to privede do kakšnih naravnost bizarnih okoliščin.
Omenjeni filmi vas lahko nagovorijo, se vas dotaknejo, vas celo navdihnejo, zagotovo pa se iz njih ne boste učili teologije.
Hollywoodskim filmskim ustvarjalcem je recimo nekako logično, da obstajajo tako dobri kot zlobni duhovi, tako angeli kot demoni, a jim je po drugi strani izredno težko sprejeti, da so angeli povsem druga bitja kot ljudje.
Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 45/4.
