Poleg tega, da je Meta Šavli žena Janu, mama Filipu in učiteljica razrednega pouka, so besede, s katerimi se Gorenjka opiše, še naslednje: ljubiteljica ajdovih žgancev, snega, dobrih knjig in risank, pustolovščin in novih izzivov, vedno pripravljena skavtinja, občasna sodelavka revije Mavrica in umetnica po duši. V prostem času ji je v veliko veselje ustvarjanje, predvsem se poizkuša izpopolnjevati v kaligrafiji in ilustraciji.
Pred leti je kot najstnica večkrat nastopila na festivalu sodobne krščanske glasbe, ki se je takrat še imenoval Ritem Duha. Odpela je pesmi izpod peresa svojega strica Gregorja Čušina. V sklopu slavilnih večerov Mesto na Gori je pred kratkim ponovno stopila pred mikrofon.
Meta pa ima za sabo tudi preizkušnjo spodadanja z anoreksijo, o kateri je več povedala v današnji epizodi rubrike Ženska ženski.
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Zagotovo lahko rečem, da ne morem izbrati enega idealnega začetka dneva, saj se trudim v vsakem jutru oziroma začetku dneva najti nekaj, kar je v mojih očeh čudovito – idealno.
Mogoče me bo kdo imel za smešno ali pa ne bo verjel, ampak zame je tak lep, idealen začetek dneva, ko se zjutraj ob meni vklopi "mini radio" – dvoletni Filip, ki začenja čebljati in se pogovarjati, oponaša zvok rešilca, se stiska k meni in mi govori: "Moj moj mami."
Naše skupno poležavanje in pogovarjanje v postelji je zame približek idealnega začetka dneva. Ali pa naše poslavljanje, preden odhitimo v službo in vrtec, ko si vzamemo čas za objem, poljub in seveda "pokrižek".
Pa seveda jutro v hribih, ko se zbudiš v sončni vzhod med vrhovi, kavica na gorilniku, tišina, razgled, ... že kar malo "kičasto", ampak zame idealno.
2. Biti urejena je za vas pomembno, ker ...
Kot ženska, ki se res redko "uredi" (največkrat za kakšen "svetek", poroko, koncert), bi rekla, da se počutim urejeno takrat, ko mi ni neprijetno v tem, kar oblečem ali delam. Ne glede na to, ali grem na sprehod v gozd, v mesto, med učence v razred, na obisk, v cerkev, rada oblečem oblačila, v katerih se dobro počutim.
Rada imam tudi urejen prostor v srcu, rada skrbim predvsem za notranjo lepoto. Ta potem velikokrat odseva tudi navzven. ;)
3. Materinstvo je najlepša vloga, ker …
... ker ga vsak dan gledam kot velik dar od zgoraj, posebno poslanstvo, ki ti je zaupano, da ga kar najbolje izživiš. Včasih se res čudim, kako zelo veliko me Filip lahko nauči, v čem lahko rastem in postajam boljša, kako velikokrat uporabim svojo ustvarjalnost in iznajdljivost. Vloga še zdaleč ni preprosta, je pa vredna vsega truda, skrbi in neprespanih noči.
4. Kako se ob vseh obveznostih, majhnemu otroku in vsesplošnemu pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Ob tem vprašanju se je mož kar malo nasmejal. :) Včasih se nama res zgodi, da "zmanjka" časa za naju, predvsem med tednom, ko sva oba vpeta v službi, jaz še posebej, saj delo in priprava učiteljice vzame tudi skoraj vsak večer. A si vseeno poskušava vsaj enkrat na mesec vzeti čas samo za naju.
K temu naju spodbudi tudi mesečni zmenek pri zakonski skupini. Ta mesec sem bila na vrsti jaz in sem ga tudi uspešno izpeljala. Eno popoldne, ko je Filip zaspal po kosilu in ostal v varstvu babice in dedka, sva šla v hribe. Ugotovila sva, da nama kar manjka tako preživet čas, samo midva, najini pogovori, načrti za prihodnost, sanjarjenje ...
No, pa saj pravi, da sem zlata žena, saj mu vsako jutro skuham kavico. Pa ta "zlatost" ni samo zaradi kavice, seveda. :)
5. Med drugim ustvarjate na področju sodobne krščanske glasbe – s stricem Gregorjem (Čušinom) sta že večkrat združila moči in v svet poslala pričevanjske pesmi, pred kratkim smo vas lahko poslušali v sklopu slavilnih večerov Mesto na Gori … Kaj je tisto, kar vam takšna glasba daje in kaj želite z njo sporočati poslušalcem?
Glasba moje življenje spremlja že od osnovne šole, za menoj je 12 let glasbene šole. Našla pa sem se v petju. Že kot otrok sem veliko koncev tedna prepela v cerkvenih zborčkih, pozneje, kmalu po obdobju, ko sem začela dvomiti vase in v to, kar sem, pa me je stric Gregor dvignil in me prosil, da bi na Ritmu Duha predstavila pesem Včasih, ki pa je še vedno ena mojih ljubših pesmi.
Pred časom sem po dolgem premoru spet sedla pred Njega z mikrofonom, ob spremljavi Jakoba. Iskreno povem, da sem se počutila kot doma, da sem ves ta čas potihoma čutila neko "domotožje". Pesem in On. Nerazdružljiva kombinacija.
Krščanska glasba je zame molitev. Predvsem takrat, ko z besedami ne znam povedati, kaj me teži, Mu pa zapojem. Gre lažje. Tudi če je malo 'fouš'.
6. "Iskala sem napake in pomanjkljivosti pri sebi in začela pozabljati na najpomembnejše: da sem v Božjih očeh čudovita prav taka, kot sem," ste o začetkih soočanja z anoreksijo v srednji šoli spregovorili v intervjuju za Mladi val. Česa vas je ta preizkušnja naučila in kako nanjo gledate danes?
Želela sem si nečesa, kar Bog noče, ker ve, da sem v njegovih očeh popolna, od glave do peta, taka, kot sem. Prepričala sem se, da sem grda in nesposobna ... Bil je boj, boj srca in glave.
V tistih trenutkih je glava govorila, da je vse popolnoma v redu z menoj, čeprav so mi prijatelji in družina govorili drugače. Včasih je bilo zelo težko, saj te glava ves čas prepričuje, da vse delaš prav in da boš z enim jabolkom na dan postalo drugačno in čudovito dekle.
Si bolan, čeprav se ti ne zdi hudo narobe ... v tem si sam (no skoraj sam, On je vedno s teboj) in včasih so me misli privedle tudi do najhujšega ... Misli na to, da si ne zaslužim življenja, do misli na to, da bi si to življenje kar sama vzela ... Težko je sprejeti pomoč družine in prijateljev. Zdelo se je, kot da sem vsem v breme.
Mogoče bo slišati čudno, ampak danes sem Bogu hvaležna za to preizkušnjo, čeprav je boleča. Danes vem, da imam zaradi te preizkušnje tudi veliko poslanstvo in lahko pomagam drugim, ki doživljajo podobno. Prepričana pa sem, da me Bog v nobenem trenutku ni pustil same, ga pa nisem čutila tako blizu, skorajda sem kar malo pozabila nanj. Zdelo se mi je, kot da je obupal nad menoj. Pa sem se motila, še kako zelo. On nikoli ne obupa nad nikomer! Ko nam je najtežje, nam je najbližje.
7. Predvsem veliko mladih se sooča s podobnimi preizkušnjami: primerjanjem z vrstniki, nesprejetostjo, zasmehovanjem glede vere ... Kako bi jih opogumili?
Svet postaja vedno bolj "čudaški" in vem, da je včasih težko vzdržati temu pritisku čudnih vrednot. Nekateri so dovolj pogumni, da vztrajajo in so zvesti sebi, drugi zaradi strahu, da ne bi bili odrinjeni in zasmehovani, postanejo to, kar nočejo biti.
Težko mi je svetovati nekomu, ki gre skozi podobne stvari, včasih se mi zgodi, da še vedno podvomim v svoj "biser" in to, kar sem. Pa vseeno, ne dvomite vase in ne postanite nekdo, ki pozablja.
Ne dovolite, da bi zaradi nekoga pozabili na vse lepo v vas in na tisto, kar vas dela posebne, da vas je prav Bog hotel take, kot ste, in čisto nič drugačne.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Zagotovo misel, da sem ljubljena od zgoraj in doma, pri svojih dveh fantih. Velikokrat se spomnim tudi misli na plakatu, ki sem ga v dar prejela za drugi rojstni dan, ga imela kot otrok in najstnica obešenega nad posteljo, pa še vedno ga imamo, četudi že malo obtrganega in polepljenega: Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj Vanj in bo ukrepal (Ps 37,5).
9. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Največkrat kar doma, v naši vsakodnevni družinski molitvi. Kdaj samo pogledam gor na križ v našem "Bohkovem kotu" in dobim dol en velik nasmeh, ki me napolni z občutkom ljubezni.
Vedno sem rada pred Njim med kakšno adoracijo oziroma češčenjem, tudi če ga samo gledam in sem tiho. Vem, da mu moja tišina pove vse, kar je v meni, četudi mu ne zmorem povedati ali predati. Vzame in me napolni. Še večkrat pa mu kar zapojem, mislim, da me to največkrat napolni z Njegovo milostjo.
10. Biti ženska je lepo, ker …
… me je Bog hotel tako in ker si ne vem, kako bi bilo, če to ne bi bila. :) Zame je življenje kot ženska čudovito poslanstvo, še posebej zdaj, v vlogi žene in mame. Že kot deklica in najstnica sem imela svoj vzor čudovite ženske v svoji mami, ki mi je bila skupaj z očetom vedno vodilo k pravim vrednotam za življenje.
Od vedno sem in še vedno lahko občudujem moč prezpogojne ljubezni, ki jo premore ženska oziroma mama do svojih otrok.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
