Narcis zna na začetku zveze slepo očarati žensko in jo popeljati v deveta nebesa. Sledi ampak.
Kaj kmalu se ta navidezna popolnost grenko zasuče v popolno nasprotje. Kako je živeti z narcisom in kako se spopasti z njim, pa z družinsko psihoterapevtko in direktorico Inštituta Vita Bona Katjo Knez Steinbuch.
V preteklih mesecih smo pisali o maminih sinčkih. S kom je naporneje živeti – z narcisom ali maminim sinčkom?
Vsak od njiju prinaša za sostanovalce precejšnjo mero težav. Če stereotipno rečemo, da gre za ženske, ki morajo ob maminem sinčku zanj poskrbeti (zgodba je namreč lahko tudi obratna, lahko govorimo o maminih hčerkah, čeprav v manjšini), se ženske ob srečanju z narcisistično osebnostno motnjo (NOM) tej prilagodijo in se pogosto počutijo ponižane.
Pri maminih sinčkih se bodo kazale težave v razvoju samostojnosti, varnega odnosa, razmejitev in tihe pripadnost primarni družini. Zdi se, kot da so tam ključni občutki nemoč in strah, tudi sram. Pri NOM pa bodo težave še globlje, ne le vse omenjeno, pač pa se bodo srečevali s pretirano previdnostjo, ker bo narcisistični partner zelo občutljiv na kritiko, zahteval bo oboževanje, sam pa bo hitro aroganten, grandiozen, vzvišen, manipulativen, zavisten.
Tovrstni partnerski odnosi so izjemno naporni, saj so narcisi nezmožni vzdrževati kakovostne partnerske odnose. Omenjena motnja zbuja zares težke občutke sramu, srečujemo pa se tudi z gnusom in narcisističnim besom (ki je še močnejši kot kje drugje).
Nam lahko opišete sodobnega narcisa?
Obstaja veliko različnih primerov narcisizma, kjer so simptomi različno izraziti, ljudje z NOM pa so med sabo zelo različni. Oseba s to motnjo sicer ni zaljubljena sama vase, pač pa v namišljeno pozitivno podobo, ki jo zgradi o sebi.
To je seveda iluzija, ki je nastala zato, da se narcis ne sreča s svojo negotovo podobo. Narcisi so lahko navzven zelo urejeni, uspešni, šarmantni ljudje in zaradi izkazane samozavesti izjemno privlačni. Svet vidijo črno-belo. Pogosto so deloholiki, z visokimi pričakovanji do sebe in zato tudi na boljših položajih.
Za partnerje pogosto izberejo nekoga, od kogar dobivajo korist. Toda ker se niso naučili imeti radi sami sebe, ne zmorejo imeti radi nikogar drugega in niso sposobni empatije.
Kakšne ženske “padajo” na narcise?
Narcisi so lahko sprva izjemno očarljivi, navzven prijazni in tudi sami polni pohval in vrednotenja. Na narcisa lahko sicer naleti vsaka ženska, saj je njihova igra tako prefinjena, da jo na začetku nihče ne opazi in zato zelo težko prepozna.
Z njimi se čustveno najbolj ujamejo tiste ženske, ki so - prav tako kot oni - lačne teh pohval, pogosto spregledane in ranjene. Hrepenijo po ugledu, po tem, da so opažene in prepoznane v svojih sposobnostih.
Tukaj pa jih odlično dopolni ravno narcis, ki jim kaže ta (sicer lažni) vzor zaupanja vase. Včasih pa narcise privlači tista oseba, kakršna bi radi bili sami in se lahko z njo poistovetijo.
Kdaj ta očarljivost mine?
To navzven lepo partnerstvo obstaja, dokler narcisi dobivajo od partnerke dovolj vrednotenja, pohval in potrditev oziroma dokler imajo od partnerja korist. Vse dokler partner igra po njegovih pravilih, je vse kot iz sanj.
Ko pa tega zmanjka (npr. ko mine zaljubljenost) in se pojavijo nesoglasja ali ko se prestrašijo, da jih bo partner zapustil, postanejo nesramni, še bolj manipulativni, lahko tudi posesivni.
V teh fazah je značilen tako imenovani narcisistični bes, v katerem partnerja povsem razvrednotijo, osramotijo in ponižajo. V odnosu do partnerja pogosto močno nihajo, od idealizacije do demoniziranja. En trenutek ga lahko celo v javnosti povsem razvrednotijo, naslednji trenutek pa – kot bi pozabili, kaj se je zgodilo – že pričakujejo pohvalo.
Ko pride do partnerskih nesoglasij, si ta oseba ne želi soočenja, zato se pogovoru izogiba ali pa uporablja pasivno agresijo (molk, umik, ignoranco …). Partnerke se tako v odnosu pogosto počutijo zanemarjene, spregledane, prezrte, osamljene, nevredne in čustveno zapuščene.
Se narcisi v javnosti obnašajo drugače kot doma?
Narcisi se v javnosti vedno obnašajo drugače, popolno. Vsa svoja prizadevanja usmerijo v to, da pred drugimi obdržijo masko. Navzven zgradijo močno podobo samega sebe.
Ta podoba je zanje zelo pomembna, ker z njo lahko idealizirajo samega sebe in se tako izognejo soočanju s svojo nizko samopodobo in z vsemi strahovi, ki jih nosijo v sebi.
Dejansko se bojijo, da bi vsi uvideli, kako nesposobni, nemočni in prestrašeni so. Dokler ne pride do kakšnega javnega občutka, da so ponižani (in ob tem lahko tudi v javnosti eksplodirajo), je ta igra zelo aktivna. Če pa se čutijo le malo kritizirani, nazaj napadejo dvojno ali trojno, s pravim narcisističnim besom.
Od kod ta patologija?
Starševstvo, ki omogoča razvoj tega, je starševstvo ekstremov: na eni strani starši zavračajo in spregledajo otrokove osnovne potrebe, na drugi strani pa otroka pretirano hvalijo (ali pa ga sploh nikoli ne). Ko otrok naredi nekaj, kar ustreza staršem, je pohvaljen, sicer pa močno kritiziran in osramočen. Ta sram otrok doživi kot prekinitev odnosa, za kar se krivi in počuti prestrašenega in osramočenega.
Pogosto starši take otroke hudo čustveno zlorabljajo oziroma zanemarjajo. To vzdušje spremljajo močan strah, sram, lahko celo gnus.
Gre lahko za to, da so bili vzgajani v nevarnih, nepredvidljivih in nestabilnih okoliščinah. Nekateri govorijo tudi o dednosti.
Se narcizem da pozdraviti?
NOM je motnja, ki velja za neozdravljivo, saj ostaja pogosto nediagnosticirana, narcisi pa se niso pripravljeni zdraviti. Zdravljenje zanje namreč pomeni uresničitev njihovih največjih strahov: soočenje z lastno nepopolnostjo.
Zato se praviloma niso sposobni odločiti za pomoč. Če pa govorimo zgolj o narcisistični osebnostni strukturi, je ta lahko na zelo nizkem spektru, kar pomeni, da se ta del da ozdraviti, s predpostavko dolgotrajnejših psihoterapevtskih procesov.
Kdaj pa ženske, ujete v takih odnosih, dojamejo težavo?
Ponavadi traja dlje časa, ker si partnerke zelo želijo uspešnega odnosa. Poskusijo vse, da bi zadovoljile njegova pričakovanja. Tako v dobri veri spregledajo alarme in raje še naprej spreminjajo sebe. Pogosto so prepričane, da nosijo čustveno breme zakona in starševstva, zato ob ideji razhoda čutijo več krivde.
Vse to otežuje še okolica, ki jim večkrat govori, da morajo le malo potrpeti, da bo sčasoma že bolje in podobno. Toda v teh odnosih ne gre na bolje, le na slabše, saj imamo lahko opravka z resnimi motnjami.
Ko si priznajo, da so grozno trpele in da tega ne želijo nikoli več, spoznajo, da so takšni odnosi povsem nemogoči. Pogosto namreč odnosi vsebujejo tudi čustveno nasilje, včasih tudi fizično.
Kaj jim svetujete?
Težava je v tem, da gre navadno za pojav tako imenovanih soodvisnih odnosov, kjer so partnerke povsem čustveno odvisne od partnerja. Gre za tako močno čustveno prepletenost, da se včasih zdi, da je zveza lahko še tako brutalna, a se ne bosta razšla.
Pri soodvisnosti gre za nekemičen tip odvisnosti od odnosov, pri čemer so lahko odtegnitveni simptomi (ki se lahko pojavijo ob prekinitvi zveze) tako močni, kot da bi se odvajali od droge. Čutijo, da brez partnerja ne bodo preživele in da se drugače sploh ne da.
Zato vsem vedno svetujemo obisk individualne terapije, kjer lahko v varnem okolju najprej poskrbijo zase. Ko se zgodi to, se lahko lažje odločajo, kako naprej – ali bodo tudi od partnerja zahtevale obisk partnerske terapije ali pa razhod.
