Priznam: včasih se polotim kakega dela v hiši ali okrog nje, za katero me nihče ni prosil, niti ni nujno, da se ga opravi, niti ni sobota dan, ko ponavadi kaj pospravljamo ali se vsaj trudimo v to smer.
Kar tako iz dolgčasa, iz na vsem lepem porojene želje, da bi presenetil oziroma storil nekaj dobrega – iz ljubezni, torej –, primem v roko krpo ali sesalnik ali kuhalnico ali, če gre za zunanja opravila, kladivo ali žago ali motiko in … delam!
Delam razigran in vesel! Delam, ponosen nase, na svojo dobroto in seveda delo! Delam, dokler … se ne utrudim, se kaj ne zatakne, ali pa me preprosto mine naval ljubezni in se naveličam.
In potem se začnem, najprej potiho, potem pa vedno bolj na glas, pritoževati, kako da v tej hiši samo jaz delam in kje da so vsi in zakaj mi nihče ne pomaga, nato pa, če ni nobenega odziva, pustim na pol opravljeno oziroma napol narejeno in užaljeno zapustim prizorišče.
Razum in logika mi sicer šepetata, da nikomur nisem povedal, da se bom lotil dela, in da nikogar tudi nisem prosil za pomoč, a užaljeno čustvo, ki se mi je – utrujenemu od (nepotrebnega) dela – prebudilo, je običajno glasnejše!
Priznam: včasih se vprežem v voz, čeprav me nihče za to ni ne pooblastil ne prosil, zgolj zato, da bi Bogu in bližnjim dokazal, da sem sposoben in da zmorem.
Zaženem se v klanec in … do koder gre, pač gre! Tam na pol poti, ko ne morem več, pa tako ali drugače izmučen popustim in se začnem prepirati z ljubim Bogom, zakaj da mi ne pomaga in ali res moram vse sam!
Nič. Z nasmehom mi vedno znova pove, da je voz njegov. In da je zame. Da naj sedem in bo On potegnil. Do vrha in še malo naokrog. Naj uživam v vožnji in neham mučiti sebe in okolico. Da res ni treba, da hočem vse sam. Ker ne zmorem.
In naj rečem, če potrebujem pomoč. (Zelo podobno me ogovori žena, kadar se odzove na moje jamranje iz prvega odstavka in me s svojo logiko (in ljubeznijo) še bolj razbesni. Bogu pa, jasno, ne upam odgovarjati. Tiho sem in poskušam uživati v vožnji. In razgledu.)
Takole pred pragom tretje postne nedelje lahko rečem, da sem na pol poti do velike noči. Da sem na polovici posta. In če sem se v post zagnal samodokazovalno, sem temu primerno utrujen in razdražen. Bom popustil? Opravil polovično in polovičarsko? Ostal na pol poti? Ali bom poprosil za pomoč?
Post je pot ljubezni, ne pa merjenje moči. In kljub temu da se odpovedujem, je v voz vprežen Bog.
Uživajte v vožnji. In razgledu.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
