"Naj hvalijo njegovo ime s plesom, na boben in citre naj mu igrajo. Zakaj Gospodu je po volji njegovo ljudstvo, ponižne venča z zmago." Psalm 149, tako kot mnogi drugi, večinoma starozavezni odlomki v Svetem pismu na najpomembnejše mesto postavlja ples in praznovanje.
Zgodovina izraelskega ljudstva nas spominja, da so ženske s plesom celo praznovale vojaške zmage. Lepa Miriam je po prehodu Rdečega morja z drugimi ženskami zaplesala in tako slavila Boga.
V nekaterih obdobjih krščanstva pa so nad takšnim telesnim izražanjem vihali nos, saj so mnogi voditelji cerkve ples povezovali s pogansko kulturo. In to zavračanje plesa se je v Cerkvi nadaljevalo še stoletja.
Leta 1914 jih je v Vatikanu še posebej začel zanimati en ples, in sicer tango. V tistem času je ta argentinski ples postajal vse bolj znan, v več evropskih državah pa je bil še posebej priljubljen, vključno s Francijo in Italijo. Temu navdušenju so mnogi prelati nasprotovali, na primer francoski kardinal Léon-Adolphe Amette.
Stvar se je razvnela do te mere, da se je sam papež Pij X. odločil, da bo osebno presodil glede sprejemljivosti tanga. Dva mlada rimska aristokrata, brata in sestro, je prosil, naj pred njim zaplešeta nekaj korakov tega plesa, o katerem je bilo toliko vročih debat.
Ta dogodek je opisal francoski novinar Jean Carrière v časopisu Le temps 28. januarja 1914. "Dva mlada človeka, ganjena in presenečena, sta z nizkim glasom pela melanholične napeve priljubljene argentinske glasbe in pred pozornim očesom svetega očeta pokazala zahtevne korake tega modnega plesa," je zapisal.
Ko je videl zapletene korake teh dveh Rimljanov, je bil poglavar Katoliške cerkve malce razočaran, je poročal novinar: "A za to gre pri tangu?" je vprašal Pij X. "Da, vaša visokost," se je glasil odgovor.
"No, moji dragi otroci, to pa ne more biti preveč zabavno! Razumem, da vam je ples všeč /…/, ampak namesto tega smešnega zvijanja raje izberite prikupen beneški ples, ki sem ga pogosto videl v svoji mladosti in je tako eleganten in čist /…/ furlanski ples."
Ne smemo pozabiti, da se je Pij X. rodil v Benečiji v Italiji in da je bil, preden je postal papež, beneški patriarh, razlaga Jean Carrière v svojem članku. Novinar nadaljuje, da je papež naročil nekemu služabniku, naj prikaže ples, a že nekaj dni pozneje je Vatikan to novico zanikal – danes bi to označili kot primer "lažne novice".
Jean Carrière, ponosen na uspeh te lepe zgodbe, se ni predal in se je takole branil: "Dve stvari sta zanimivi in si zaslužita, da prideta v zgodovino. Ali drži ali ne, da je papež, potem ko se je ponorčeval iz tanga, začel hvaliti furlanski ples, ta ljubek beneški ples, ki ga je pogosto videl v svojem otroštvu in je bil nanj navezan z vsem svojim bitjem? O tem ni dvoma. O tangu so v Vatikanu razpravljali in furlanski ples so imeli v čislih. To je najpomembnejše. Vse ostalo so le govorice in pripovedi," zaključi.
Nihče ne bo nikoli vedel, ali je zgodba o tangu legenda ali pa se je to zares zgodilo. A pogovor o beneškem plesu, ki ga pripisujejo papežu, je bil dovolj, da je furlanski ples postal pravi hit. V začetku dvajsetega stoletja so ga krstili za "papeški ples", v nasprotju s tangom, ki je veljal za grešni ples.
Sociolog Henri Joannis Debern v svoji knjigi Danser en société (Ples v družbi) celo poroča, da je lepo število hotelov na francoski rivieri k temu pristopilo pragmatično – imeli so učitelje plesa, ki so poučevali tako tango kot furlanski ples, da bi zadovoljili oboje, "dobre katoličane" in vse druge.
Navdušenje glede tega skrivnostnega plesa, ki so ga hvalili v Vatikanu, pa je trajalo le kratek čas. Furlanski ples je v času prve svetovne vojne izginil. Nekaj let pozneje, leta 1922, pa je papež Pij XI. obsodil vse plese brez izjeme, tudi beneškega.
"Prekoračene so meje, ki nam jih nalaga spodobnost, še posebej ko gre za modo in ples …" je rekel škofom v nagovoru, v katerem je omenil številne oblike zla, ki jih je povzročila vojna.
Janez Pavel II., pesnik in gledališčnik, papež, ki je zasijal na plesišču, še preden je bil izvoljen za papeža. Kot mladi Lolek (tako ga je klical eden izmed njegovih židovskih prijateljev) se je pridružil srednješolski plesni skupini.
Poljski valček, dunajski valček, angleški valček, mazurka … Užival je, ko se je zavrtel s soplesalkami na plesišču, čeprav ni sprejemal zasebnih povabil.
"Lolek je bil zaradi svojega talenta za glasbo verjetno najboljši in najbolj eleganten plesalec med študenti v skupini, še posebej, ko je plesal s plesalko Halino Krolikiewicz," se njegov prijatelj hudomušno spominja mladenke, ki jo je Karol Wojtyla občudoval.
Papež Frančišek, ki je med vsemi papeži doslej nedvomno najbolj navdušen plesalec, ni nikoli skrival svoje brezpogojne ljubezni do tanga. Življenjepisec Austen Ivereigh piše, da je Frančiškova prijateljica iz otroštva, Anna Colonna, povedala, da je bil Jorgeju tango zares všeč in je bil izjemen plesalec tanga.
Še kot jezuit je bodoči papež srečal eno največjih umetnic in pevk tanga vseh časov, Azuceno Maizani. Leta 1970 ji je tudi podelil bolniško maziljenje. Nič nenavadnega torej ni, da so se ob praznovanju njegovega 78. rojstnega dne na Trgu svetega Petra zbrali navdušenci nad tangom, da bi zaplesali njegov najljubši ples.
Cristina Carmorani, plesna učiteljica iz Conventella, je na Facebooku zapisala, da se je ob tej priložnosti zbralo kar 3200 plesalcev.
Papež Frančišek je enkrat za vselej oživil svetopisemski pomen plesa. V tem dejanju vidi način slavljenja Boga. "Ples je izraz radosti in veselja," je preprosto zapisal v pismu mali albanski deklici, ki je objavljeno v knjigi iz leta 2016. Leta 2014 pa je v eni izmed svojih katehez primerjal ples veselja kralja Davida s hladno molitvijo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
