Janja Štrbenk je doštudirala razredni pouk in je mama treh otrok. Sara Podbrežnik je po izobrazbi vzgojiteljica, njen mož je trenutno službeno odsoten za pol leta, skupaj imata štiri otroke. Jerneja Skapin je prav tako magistrirala iz razrednega pouka in ima štiri otroke. K pogovoru smo jih povabili, da bi nam osvetlile dneve in življenje mater, ki so se v tem obdobju povsem posvetile skrbi za družino.
Ste vedno vedele, da želite ostati doma z otroki, ali je ta odločitev prišla postopoma?
Jerneja: V sedmih letih starševstva sem bila vsega skupaj pol leta v službi. Nisem še prepričana, ali bom vedno doma, ampak trenutno sem mi to zdi pametna odločitev. Preveč je vsega, nimava starih staršev v bližini in se mi zdi, da se jim lahko tako bolj posvetim. Sicer jih peljem za štiri ure v vrtec, ker se imamo potem, ko pridejo domov, kar raje.
Janja: Midva sva se poročila, ko sem bila stara skoraj enaindvajset, leto za tem sem prvič rodila, zdaj imava tri otroke. Odločitev, da sem ostala doma, je prišla spontano, prej nisem razmišljala o tem. Študirala sem, da grem v službo. Ugotovila sva, da lahko študiram in sina ne dam v vrtec, z malo sestrine pomoči pri varstvu. Začutila sem, da si želim biti ob otrocih v teh zgodnjih letih, da je manj stresa, ker se mi zjutraj ne mudi, pa tudi v miru grem sina iskat v šolo. Kadar zbolijo, nimam težav s pridobivanjem bolniške, in kadar ima mož dopust, smo vsi skupaj. Za zdaj mi je všeč.
Sara: Mislim, da je najina odločitev zorela počasi. Med drugim in tretjim porodom sem delala v vrtcu in mi je bilo všeč. A sčasoma sem se začela spraševati glede tega. Mož je službeno veliko odsoten. Odločila sva se, da bom doma, in s tem sva pomirjena. Ne vem, če bi privolila v šestmesečno moževo odsotnost, če bi verjela, da je čisto vse odvisno od mene. :) Bog kar poskrbi. Ko bodo vsi otroci dovolj veliki, pa bom šla v službo. Ne skrbi me, da bom na starost samo sedela doma in gledala v zrak (kar si sicer nekateri že zdaj mislijo, da delam).
Kaj so dobre strani tega, da ste doma? Ali kakšen dan res le gledate v zrak?
Sara: Recimo, da otroci niso nikoli bolni. Ves čas sem tu za njih, ne hitim z ene dejavnosti na drugo, bolj v miru živim. Odraščala sem v ločeni družini in me je motilo, da se nam je vedno nekam mudilo. Ker sem veliko z otroki, jih bolj začutim, imam z njimi pristnejši stik. In lahko grem pod tuš kadarkoli v dnevu. Nisem trenirkasta mama – svojemu poklicu dam dostojanstvo s tem, da se vsak dan uredim.
Počnete kaj samo zase? Imate aktivnost, ob kateri napolnite baterije?
Sara: Hodim v skupino za ženske, kjer se zbiramo enkrat mesečno, pa tudi v skupino za mamice. Če mi uspe, grem rada teč ali na sprehod. Veliko mojega prostega časa zaseda navdušenje nad fotografiranjem. Ko bom imela pa nekoč preveč časa, si bom kupila šivalni stroj (smeh). Se mi zdi, da je moja ustvarjalnost zdaj malo potisnjena na stran.
Janja: Meni tudi veliko pomeni skupina za ženske, med izolacijo jo kar pogrešam. Zaradi dojenčice sem bolj omejena. S prijateljicami smo prej kam šle, imele ženski vikend. Hodila sem na pilates. Rada grem na sobno kolo, tudi nad vrtom še nisem obupala. Včasih mi ogromno pomeni že, da pokličem prijateljico.
Jerneja: Jaz tudi rada šivam. Če mi nekaj dobro uspe, sem vesela, da sem nekaj ustvarila. Pri vzgoji se rezultati vidijo bolj na dolgi rok in mi je zato lepo imeti še nekaj za zraven. Kuhanje mi je bilo včasih zelo všeč, ampak zdaj je to vsakdanja dolžnost v naglici. Tudi jaz vidim, koliko odtehta pogovor s prijateljicami.
Se vam zdi, da mož dovolj ceni vaš doprinos?
Janja: Ja. Takoj lahko rečem ja. Čutim njegovo podporo. Skupaj sva se odločila. Nikoli se ne pritožuje. Ne očita mi. Saj sam ve, kako je biti z otroki sam doma – včasih gre, včasih pa ne.
Jerneja: Tudi mene podpira in je razumevajoč. Danes so bili za kosilo recimo špageti z drobtinami. Je vse lepo pojedel in rekel: 'Saj je prav, da jemo bolj postno.' (smeh) Tega sem res vesela.
Sara: Saj tudi naš prispevek ni zanemarljiv. Ni finančen, je pa vsebinski.
Vas kdaj skrbijo družinske finance?
Janja: Je nekaj na tem: da je mama doma, ima za družino tudi svojo ceno.
Sara: Ampak res se mi zdi, da je to velikanska naložba v prihodnost. Že ko sva začela skupno pot, sva bila oba na študentskih dohodkih. Zato se nama ne zdi nič posebnega, da živiva samo z eno plačo. Včasih razmišljam, da sva privilegirana, ker to zmoreva. Kdo bi si tudi želel takega življenja, pa ga je preveč strah.
Jerneja: Jaz ne maram nakupovanja in sploh ne vem, kako bi zapravila veliko denarja. Začela sva kot študenta. Zadnje leto v 'študentu' sva celo skupaj hrano kupovala in pripravljala. Pred večjimi nakupi se posvetujeva.
Ko smo ravno pri nakupovanju... Kako gledate na to, da nimate lastnih dohodkov?
Janja: Nama je bilo ob poroki jasno, da so vsi najini dohodki skupni. Saj res on zasluži, včasih v službi tudi potegne, ampak jaz mu to omogočim s tem, da sem doma. Nikdar nisem imela občutka finančne odvisnosti ali kot bi mi dajal žepnino. Kaj pravijo drugi, me pa ne zanima – saj niso v najinem zakonu.
Kaj pa, če si želite kdaj nekaj kupiti, pa se mož s tem ne strinja?
Sara: Že nasploh ga za nekaj, kar si želim, vprašam za mnenje. Če si recimo želim nove čevlje, se z njim posvetujem. Pa ne, ker bi mi moral on dovoliti, še celo prosi me, če lahko vsaj kaj kupim, ne da ga vprašam. Ampak rada slišim njegovo mnenje.
Janja: Nisva se še znašla v situaciji, ko bi si nekaj velikega želela in on ne bi bil za. Se pa pred vsakim večjim nakupom usedeva in skupaj pogovoriva, tudi ko gre za kaj njegovega ali družinskega.
Kako se soočate s predsodki ljudi, opazkami ...
Janja: Jaz do zdaj nisem dobila negativnih komentarjev. Ali pa jih pozabim. Spomnim pa se, ko smo se priselili in sem se z nekim očetom na igrišču pogovarjala in mu omenila, da sem doma, da je bil popolnoma navdušen. Prvič sem doživela tako pozitiven odziv.
Sara: Pri naju pa so bili komentarji iz ožjega sorodstva. Ampak čim več otrok imava, manj jih je, ker vidijo, da biti doma z otroki ni ravno enostavno. Kadar imam dobre dneve, sem tudi sama popolnoma prepričana, da je to najboljša izbira za našo družino, kadar imam slabe, me pa vsaka stvar zmoti. In morava z možem skupaj to predelati.
Jerneja: Opažam zanimive poglede že zaradi števila otrok. Se mi pa zdi, da ljudje po lanskem letu znajo bolj ceniti skrb za otroke, ker so vsi to izkusili na lastni koži. Nekaterim je bilo zelo hudo že samo z enim ali dvema.
Ali kdaj zavidate možu ali vrstnicam, ki hodijo v službo, se družijo, imajo kariere?
Janja: To sem čutila predvsem med karanteno. Prej niti ne, ker smo si kar zapolnili dan, smo kam šli, kaj zanimivega počeli. Potem pa na enkrat nič več ni bilo dovoljeno. Ampak kot ima vsaka služba pluse in minuse, jih ima tudi ta.
Sara: Jaz nisem nikoli zavidala nikomur, si pa mislim, da bi bilo lepo iti v službo, da bi se kakšno trmarjenje ali pa kakšen zelo dolg jok prekinil. Ko sem delala v vrtcu, sem bila z otroki tam laže potrpežljiva, ker sem vedela, da bodo odšli domov. Pred svojimi pa ne morem kar pobegniti. Če kdaj zelo pogrešam odraslo družbo, pokličem prijateljico.
Jerneja: Če se kdaj kregava z možem, mu to omenim – ti si v službi, ti greš med ljudi. Nisem preveč ponosna na to. :) A če bi delala v šoli, bi si morda očitala, da se posvečam tujim otrokom, namesto svojim.
Sara, prej si omenila, da je tvoja ustvarjalnost potisnjena na stran. Se vam zdi, da vas to, da ste doma z otroki, ovira pri tem, da bi dosegle svoj potencial?
Janja: Pridejo pač različna življenjska obdobja. Trenutno je največ, kar lahko dam, to, da sem s svojimi otroki. Ko bodo večji, se bom lahko še drugje izživela. Kakšne drobne stvari pa kljub materinstvu še vedno lahko dosežem, pomagam ...
Sara: Tudi jaz tako razmišljam: da se bom lahko že pozneje "izživela". Se pa tudi ob svojih otrocih počutim dovolj živo, da polno živim in nisem za nič prikrajšana. Še ponosna sem, kako mladostno se počutim ob štirih otrocih. Mislim, da ničesar ne zamujam. Hvala Bogu, da se lahko svojim otrokom posvetim. Raje, kot da bi jih dala v varstvo in se šla v službo ukvarjat s tujimi.
Jerneja: Jaz nisem imela niti neke vizije, kaj bi rada bila po poklicu, vedela sem pa, da želim biti mama. Očitno je trenutno pomembno, da skrbim za otroke čim bolje, kot zmorem.
Kaj je pa tisto, kar vas poboža, vzradosti in vidite, da je vredno biti doma?
Janja: Drobni dogodki. Da imam čas s hčerko peči kruh. Da ne zamudim raznih njihovih 'for'. Da lahko gremo sredi tedna skupaj nekam. Pa tudi to, da se veselijo sobote, ko bo oči doma, ker imajo mene dovolj. Čutijo polnost časa z mano.
Sara: Meni tudi to, da otroci začutijo, kako je fajn imeti lepe odnose, družino. Da vidim, da čutim, pomagam k temu, da se razvijajo v dobre ljudi. Da otrokom predstavljam varnost.
Jerneja: Zame je dobra potrditev, ko grem z vsemi štirimi na sprehod in sem res ponosna na to, kaj zmorem. Enega imam v nosilki, dva držim za roke, četrti teka kdo ve kje. Taka mama-lama. In si rečem: očitno mi kar gre, zmorem vse svoje otroke obvladati sama! Všeč mi je tudi, ko otroci izrazijo željo po še kakšnem dojenčku. Čutijo, da nam je dobro.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
