Katja Balažic je sestra, ki pripada redu Hčera Marije Pomočnice. Svoje redovniško poslanstvo je začela v skupnosti Hčera na Bledu, zadnja leta pa živi v Murski Soboti.
Preden je vstopila v samostan, je študirala kemijo, nato pa že kot sestra tudi predšolsko vzgojo. Zelo rada ima otroke, svoje delo namenja prav njim, saj je tudi vzgojiteljica v vrtcu.
Poleg tega se zelo rada ukvarja z glasbo, veliko poje, ima tudi svoj zbor, ki v času epidemije sicer nima toliko nastopov, vendar ves čas pridno sodelujejo in se učijo petja tudi preko Zooma.
1.Kako je izgledalo vaše življenje pred vstopom v redovniško skupnost?
Živela sem v lepi družini, kjer so bile pomembne vrednote. Zelo sem hvaležna za svoje starše, za njun čudovit zakon, ter za brata in druge svoje sorodnike, ki jih ni veliko, smo pa zelo povezani.
Hodila sem v šolo in ob njej obiskovala še več drugih dejavnosti. Zelo me je zaznamovala glasba; obiskovala sem glasbeno šolo, kjer sem se učila igrati klavir, pela sem v več pevskih zborih.
Življenje v župniji je bilo zame posebej dragoceno. Bila sem zelo aktivna: vsakdanja sveta maša, mladinska skupina, skavti, pevski zbori, duhovne obnove, druženje s prijatelji, ustvarjanje … Vse to je pripomoglo k moji osebni in duhovni rasti in mi dalo dragocene izkušnje, ki jih zdaj z velikim veseljem predajam naprej.
2. Preden ste postali redovnica, ste se lotili marsičesa. Je bil Božji klic premalo glasen ali ste se mu upirali? 😊
Božji klic so trenutki in je pot. Neizbrisljivo mi ostaja v duši spomin na prvo srečanje z Bogom. Ko sem bila otrok, nismo hodili v cerkev. Malo pred dopolnjenim 9. letom pa sva se z Bogom srečala spotoma domov iz šole – v pogovoru dveh sošolk o šmarnicah. Bilo je srečanje, ki je za vedno spremenilo moje življenje.
Spomnim se tudi tistega dne, ko sem prvič pomislila, da bi svoje življenje posvetila Bogu (bilo je proti koncu poletnih počitnic pred začetkom 2. letnika gimnazije). Sledilo je nekaj "ovinkov", preden sem dokončno razločila, da je to res moj poklic in poslanstvo.
Ampak Bog ima čas in pusti, da človek dozori in se lahko svobodno odloči. Dvomim, da bi obstala v skupnosti, če bi vstopila takrat. Sem precej introvertiran karakter in vse, kar sem počela vmes – ljudje, ki sem jih srečala, dogodki, izkušnje – vse to mi je pomagalo razviti veščine, da zdaj v skupnosti in poslanstvu ne samo preživim, ampak sem srečna.
Študirala sem kemijo in se usmerila v računsko kemijo in molekulsko modeliranje. Študij in obštudijsko delo mi je bilo pisano na kožo. V odkrivanju skrivnosti stvarstva sem kontemplirala Stvarnika. Hkrati sem bila pa tudi zelo aktivna v župniji in sem tam preživljala preostali čas.
Znotraj takega vsakdana sem spoznavala veliko Božjo ljubezen, ki me vidi, me vodi, mi daje življenje, me odrešuje, mi odpušča, se z menoj veseli in joka. Odločitev za posvečeno življenje je moj odgovor na to Božjo ljubezen: da sem dala sebe Njemu, ki se ves daje meni.
Po tem, ko sem razumela, da je posvečeno življenje prava izbira zame, razločevanje še ni bilo končano. Izhajam iz frančiškanske župnije, kjer sem ogromno prejela. A vendar me sv. Frančišek ni nagovoril. Sta me pa sv. Dominik Savio in don Bosko.
Odločitev, da zapustim frančiškansko družino in se pridružim salezijanski, je bila težka, a sem v sebi jasno prepoznala, da je dar karizme, ki je bil podarjen ustanoviteljema hčera Marije Pomočnice sv. Janezu Bosku in sv. Mariji Dominiki Mazzarello, položen tudi v moje srce. Temu sem potem sledila.
3. S čim vas Gospod najbolj navdihuje, navdušuje, preseneča?
Predvsem s tem, da nas vedno nosi v svojih rokah. Ljudje smo grešniki in zato grešimo, Bog pa nas s simpatijo in usmiljenjem gleda, nas vodi, nam pomaga, nas išče, kliče. Ljubi nas in nas vabi v odnos s seboj, da bi bili eno z njim. Ta odnos je edini, ki lahko izpolni vsa naša najgloblja hrepenenja. Njegova ljubezen je tista, ki me vedno znova preseneti, navduši in navdihuje.
4. Delate z otroki v vrtcu. Ste jim sestre na neki način tudi duhovne matere? Kaj to daje vam?
Nikoli si nisem mislila, da bom kdaj delala v vrtcu. Že kot sestra sem študirala predšolsko vzgojo in sprva je bilo zelo težko, predvsem zato, ker je bil čisto drugačen način študija, kot sem ga bila vajena prej, in popolnoma novo področje.
Tudi prvi koraki dela z otroki so bili težki, vsakič sem po treh dneh prakse hudo zbolela; v vrtcu pač živi vse sorte malih bitij, za katere imunski sistem potrebuje nekaj časa, da jih spozna. Potem pa sem le našla svoje mesto, kjer dajem na razpolago svoje talente in izkušnje in sem rodovitna.
Otroci preživijo kar lep del svojega časa v vrtcu in poslanstvo vzgojiteljev in tudi vsega drugega osebja (kuharjev, čistilke, hišnika, računovodkinje, direktorja …) je, da poskrbimo za njihovo celostno rast, da pridobijo izkušnje, ki jim bodo pomagale v življenju, da dopolnimo to, kar prejmejo v družini.
Družine nihče ne more nadomestiti, vseeno pa smo vzgojitelji, učitelji, kateheti, duhovniki, redovnice itd. tisti, ki smo zanje pomembni spremljevalci na poti življenja, saj tudi ob nas rastejo, se bogatijo in se srečujejo s Kristusom. Obenem tudi mi od njih prejemamo, se ob njih učimo in rastemo.
Otroci s svojo spontanostjo, veseljem, občutkom za sveto, pristnim in preprostim odnosom z Bogom, pa tudi s svojo bolečino postavljajo ogledalo nam odraslim. Če otroka sprejmemo s spoštovanjem in zares iščemo njegovo dobro, to tudi nas obogati.
5. Imate kakšen nasvet za starše, kako doma praznovati sveto tridnevje tako, da bodo tudi majhni otroci začutili te skrivnosti?
Otroci so zelo odprti in dojemljivi za duhovni svet. Če bomo njim poskušali približati skrivnosti, ki jih obhajamo, jih bomo tudi sami v večji globini dojeli. Z majhnimi otroki lahko delamo vse tisto, kar delamo odrasli, le z bolj preprostimi besedami jim je treba povedati.
Križev pot, rožni venec, Božja beseda, obredi, ki jih običajno obhajamo v cerkvi, vse to je čisto primerno tudi za najmlajše. Križev pot lahko molimo tako, da otroci opisujejo slike. Pri rožnem vencu lahko za vsako zdravamarijo prinesejo nek preprost simbol. Božje besedo berimo iz Svetega pisma, ne v kakšni priredbi.
Berimo kratke odlomke, ki povejo bistvo. Dogodke lahko uprizorimo. Na veliki četrtek lahko oče ali mama umije noge drugim družinskim članom. Pripravimo podobno večerjo, kot jo je obhajal Jezus s svojimi učenci, pri kateri razlomimo kruh in si ga razdelimo. Na veliki petek počastimo križ.
Kljub temu, da skupnega obhajanja obredov v cerkvi ne bo, bodo cerkve vseeno odprte: obiščimo Jezusa tam. Na veliko soboto sami blagoslovimo velikonočna jedila. Lahko tudi obhajamo slavje luči, podobno kot se obhaja pri velikonočni vigiliji.
Na veliko noč si pripravimo velikonočni zajtrk in zapojmo kakšno velikonočno pesem. Bodimo iznajdljivi. No, morda pa lahko majhen prispevek k temu damo tudi sestre, ki smo lani posnele videokateheze prav za male otroke; najdete jih na YouTube kanalu Svetopisemske urice.
6. Kaj radi počnete, ko se stvari umirijo in imate čas zase?
Takega časa je malo, a je pomembno, da si ga vzamemo. Še Bog je počival, ko je končal stvarjenje. Rada sem s skupnostjo, rada grem na sprehod, rada se naučim kaj novega, rada se ukvarjam z glasbo. To je tudi čas za kakšen dodaten trenutek počitka, molitve in branja.
7. (Pre)izkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Kot sem že omenila, sem po značaju zelo introvertirana oseba. V določenem obdobju svojega življenja sem se znašla v okolju, kjer so od mene pričakovali ekstrovertno delovanje. Začela sem verjeti, da je to edina prava pot. Iskreno sem si prizadevala, da bi spremenila svoj značaj.
A mi seveda ni uspelo in sem se znašla v začaranem krogu. Trajalo je več let, da sem spoznala svojo zmoto; Bog me sprejema, ljubi in hoče tako, kot sem. Bog je vsakega naredil, kakršnega je naredil, z namenom. Poznati in razumeti sebe je zelo pomembno, saj je osnova za osebnostno in duhovno pot.
Omogoči nam, da se dobro počutimo v svoji koži, da znamo postavljati prave meje, da vemo, kje je naše izhodišče, iz katerega delujemo, da svet vidimo v pravih dimenzijah, da lahko razločujemo Božjo voljo. Življenje je po tem postalo lepo, zanimivo, bolj polno in bolj rodovitno, za kar sem res zelo hvaležna.
8. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Da je Bog večji od vsega, ve za vse in vse drži v rokah.
9. Veliki četrtek je praznik duhovništva. Redovnice ste "duhovnice" na poseben, dopolnjujoč, svojstven način. Kako si vi predstavljate svoje "duhovniško" poslanstvo?
V milosti svetega krsta živim svoje duhovniško poslanstvo tako, da z molitvijo in delom posvečujem svoje življenje in skušam biti "pretočna" za Božjo milost, da bi ta dosegla vse, ki jih srečujem in so mi zaupani. Sicer pa smo k temu poklicani prav vsi kristjani.
10. Kaj bi zaželeli našim bralcem ob drugi "koronski" veliki noči, ko je že toliko naveličanosti in hkrati negotovosti, strahu in osamljenosti?
Kristus je premagal vse, tudi smrt. Kljub vsej tej težki situaciji verujemo in vemo, da on je vstal in je z nami. Želim vsakemu, da bi se s tem zaupanjem izročal Njemu in odprl srce za radost in mir, ki ju daje le On.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
