Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
Sestra Martina Golavšek zase pravi, da je “Božja hči in hčerka Marije Pomočnice. Razveseli me, ko lahko drugim, zlasti mladim, pomagam k srečanju z Jezusom.” In dodaja: “Zelooo rada imam svoj poklic redovnice!”
Živi in deluje v skupnosti v Murski Soboti, kjer ji je zaupano poslanstvo vodenja Miklavževega zavoda Murska Sobota, znotraj katerega deluje Vrtec Lavra. Poleg tega je vključena v mladinsko pastoralo v župniji in škofiji, v salezijanski družini pa sodeluje s salezijanci sotrudniki, nekdanjimi gojenkami in drugimi skupinami.
Preberite še:
Sveta Klara, redovnica iz 13. stoletja, si je prva ogledala prenos svete maše “v živo”
1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Moji začetki dneva so več ali manj enaki, le ura vstajanja se kdaj spremeni. Ko mi zazvoni ura, je moja misel najprej namenjena Gospodu. Usedem se in svoje telo – ob pogledu na podobo usmiljenega Jezusa – zaznamujem z znamenjem križa. Zahvalim se Gospodu za mirno noč in mu izročim dan.
Ko se uredim, skuham kavo za sestre in grem v kapelo, kjer premišljujem Njegovo besedo; skupaj s sestrami dan izročim Mariji in nato molim hvalnice. Potem pa k sveti maši in veselo na delo v vrtec.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …?
Navadno se zjutraj ne gledam v ogledalo, le ko dvignem s kapljicami vode umit obraz nad umivalnikom, se zazrem in v mislih vzkliknem: “Hvala ti, Gospod, ker si me tako čudovito ustvaril!”
Preberite še:
To je kraj z največ redovnicami na Slovenskem
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
… je naše telo svetišče Svetega Duha. Zato ni vseeno, kako je urejeno. Moja redovna obleka že sama po sebi izraža pripadnost Bogu. Njemu pa gre dati najlepše, najboljše in najdragocenejše. Zato sem rada urejena.
Zunanja urejenost je pomembna zaradi poslanstva, ki mi je dano, je izraz spoštovanja drugih.
Prek zunanje urejenosti pa nehote ljudem sporočam tudi, kakšno je stanje mojega srca, ali je urejeno, spravljeno, povezano z edino Lepoto – Jezusom Kristusom – ali ne.
Preberite še:
Redovnica, ki že 29 let ni zapustila samostana, svetuje, kako se spopasti s karanteno
4. Za nami je postni čas, ki je bil letos precej drugačen … Kako ste ga preživljali?
Na pepelnično sredo se mi še sanjalo ni, da bo to čisto zares čas puščave, samote, karantene, skoraj takšne, kot jo je živel Jezus, preden je začel javno delovati. In kot Jezus sem tudi jaz v samoti teh dni več molila, pa tudi doživljala veliko skušnjav in preizkušenj.
Sredi postnega časa sem postala “lačna” Kruha in Bog mi je močno spregovoril po Besedi; postala sem “lačna” varnosti in Bog mi je dal gotovost, da je z menoj prav v trpljenju; postala sem “lačna” neposrednega služenja drugim in Bog mi je dal, da se še bolj zavedam vrednosti odnosov.
Preberite še:
“Redovnica ali televizijska voditeljica. Sem ista oseba. Sem Romana”
Najtežje v letošnjem postu mi je bilo, ko sem prebrala, da so do nadaljnjega odpovedane vse svete maše in spovedovanje odloženo za nedoločen čas. Spomnim se, da sem sedela pred računalnikom in eno uro jokala. Ostati brez evharistije in brez zakramenta Božjega usmiljenja je bila zame največja preizkušnja.
Letošnji postni čas je bil čas, ko sem skupaj s sestrami zlasti ob premišljevanju križevega pota in molitvi rožnega venca Božjega usmiljenja doživljala neskončno Božjo ljubezen do človeštva. Pred križanega Boga sem prinašala vse otroke iz vrtca in njihove družine, vse sodelavce, mlade, državne voditelje, vse preizkušane, zdravstvene delavce … in molila, naj Njegova Predragocena Kri zaščiti vse.
Preberite še:
S. Marjeta Pija Cevc: “Manj načrtujem, kaj bom, več sledim vzgibom in toku dneva”
5. Pred nami je velika noč. Kaj vam pomeni ta praznik? Kako jo boste praznovali?
Velika noč je praznik, po katerem je Božja obljuba odrešenja izpolnjena. Vsak greh je uničen in vsako trpljenje dobi smisel. Jezus, naš Odrešenik, je živo navzoč med nami. Kaj si lahko želim še več?!
Praznovanje letošnje velike noči se ne da primerjati z nobenim praznovanjem do zdaj. Upam, da ga v taki obliki, ko ne moremo biti fizično navzoči v cerkvi pri obredih velikega tridnevja in obhajanju velike noči, ne bomo več doživeli.
Preberite še:
Iz prve roke: česa redovnice nočejo slišati
Hkrati pa me ta situacija vodi k razmišljanju o izkušnji apostolov ob Jezusovem vstajenju. Apostoli niso imeli nobenega že utečenega zunanjega obreda, kot ga imamo mi, ko skozi tridnevje in velikonočno vigilijo spremljamo Jezusa. Oni so to živeli resnično, čustva so bila povezana s pristno izkušnjo. Jezusa so spremljali v živo, ne zgolj kot spomin – to, kar je žal velikokrat naša izkušnja.
Zato smo tudi mi danes v tej situaciji poklicani, da vstopimo v to resničnost na globlji način, da se vrnemo k bistvu velikonočnih praznikov, da se vživimo v Jezusovo darovanje in trpljenje za nas na križu in pustimo, da nas nagovori njegova moč vstajenja.
Jezus vstaja, da bi nam vrnil življenje in v nas obnovil svojo milost tudi v času preizkušnje za ves svet.
Veliko tridnevje in veliko noč bom tako na poseben način obhajala skupaj s sestrami v skupnosti. V naši kapeli in ob televizijskem prenosu bomo podoživele Jezusovo zadnjo večerjo, darovanje na križu ter se mu prepustile, da nas v velikonočnem jutru napolni veselje in mir Njegove žive navzočnosti.
Preberite še:
Velikonočno vzdušje v hiši: z otroki naredite “vstajenjski vrt”
6. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Veliko preizkušenj je bilo, ki so me oblikovale. Naj na tem mestu omenim samo eno, to je smrt očeta. Bila sem kot dekle v noviciatu v Castelgandolfu (blizu Rima), kjer sem se pripravljala na redovniško življenje. Ko sem neke nedelje klicala domov, sem izvedela, da so očeta odpeljali v Ljubljano na onkologijo. Takrat se je začela njegova trnjeva pot bolezni in našega soočenja s tem, da ga lahko izgubimo. Stanje se je slabšalo, zato sem se z dovoljenjem predstojnic vrnila domov in ostala ob njem vse do njegove smrti.
Z očetom sva se zelo dobro razumela, skupaj smo se veliko šalili, smejali, pogovarjali in delali. Z Bogom sem se precej časa prepirala, zakaj nam ga je moral vzeti še tako mladega. Odšel je iz službe na bolniško in se ni več vrnil. Od nas je odšel po dveh mesecih bolezni. Ko sem ga tik pred smrtjo vprašala, če ga je strah, mi je rekel, da ne. In še dodal: “V življenju sem naredil vse, kar sem lahko.” Bom lahko tudi jaz ob koncu življenja rekla tako?
Preberite še:
Vodilo te poljske redovnice lahko korenito spremeni vaše življenje
Oče je pred smrtjo prejel bolniško maziljenje. Ne vem, koliko se je zavedal. Jaz pa sem se iz tega naučila drugo stvar, in sicer da Bog osvobaja drugega tudi v moči moje vere.
In tretja, najmočnejša stvar, ki sem se jo naučila, je ta, da smo ustvarjeni za nebesa. Oče je imel vseskozi ob sebi Marijino podobo, v molitvi pa sem zaslišala besede: “Martina, tvoj oče je ravno tako moj ljubljeni sin, kot si ti moja ljubljena hči. Nič drugega. Njega sem izbral, da si danes ti tukaj.”
Pot svetosti je edina pot, ki jo moram v življenju prehoditi. Pa ne sama, ampak skupaj z Marijo in bližnjimi.
Preberite še:
Neverjetna zgodba o štirih redovnicah, ujetih sredi Tihega oceana, ki jih je rešila podmornica
7. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Ko mi je težko, se zatečem k Jezusu. Povem mu, kako se počutim; in pogosto zmolim sledečo molitev:
Gospod Jezus Kristus, pridi v moje srce,
bodi gospodar mojega življenja,
da bom lahko postala otrok Luči
in bom spoznala Tebe kot svojega osebnega Odrešenika,
ker vem in verujem, da si na križu umrl za moje grehe.
Vstal si od mrtvih tretji dan in boš spet prišel v slavi.
Verujem v tvoje odpuščanje in te prosim, da mi pomagaš,
da se uprem vsakršnemu zlu,
ki bi me odvedlo od Tvoje večne ljubezni.
8. S čim, kje, kako se duhovno napolnite?
Izvir duhovne živosti in veselja so zame evharistija, spoved, molitev pred Najsvetejšim, klicanje Svetega Duha, molitev rožnega venca, branje Božje besede in duhovnih knjig, pa tudi občudovanje Stvarnikovih del v naravi, preprosta sestrska podelitev in vsakodnevno služenje bratom in sestram.
Preberite še:
Skrivnostna redovnica, ki je pisala glasbo v baroku
9. Kakšen je vaš večerni ritual, ki vas umiri?
Dan navadno zaključim v kapeli pred Najsvetejšim. Skupaj s sestrami obhajamo večerno molitev – izpraševanje vesti, molitev k Mariji Pomočnici in branje Božje besede. V sobi preberem še kakšen komentar k Božji besedi ali drugo duhovno vsebino in z mislijo na Gospoda zaspim.
10. Biti ženska je lepo, ker …?
… me je Bog ustvaril, sem blagoslovljena in mi zaupa poslanstvo duhovnega materinstva.
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in je vse, kar potrebujemo, nekaj spodbudnih misli, a ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
Izkušnje, misli in nasveti. Da bo biti ženska še lepše.
