Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Upanje nam da lahko trdnost v življenju, nas vodi, da hodimo za Gospodom, utrjuje in pomaga nam v preizkušnjah, so mladi razmišljali na duhovnih vajah (žal prek Zooma) v organizaciji Salezijanske mladinske pastorale. Geslo letošnjih duhovnih vaj je bilo Sad(na) (k)upa.
V zvezi z upanjem imamo vlogo še posebej kristjani, saj je naša poklicanost v tem, da vlivamo upanje drugim in širimo veselje v svetu. Dobro je, da vsak poišče svoj način, na katerega lahko bližnjim prinaša upanje.
Himna, ki je povezovala mlade v času vikenda, je pesem Upaj, o Izrael, ki jo lahko poslušate v spodnjem videoposnetku:
Za pripravo sadne kupe potrebujemo štiri elemente. Prvi je kozarec, drugi je sadje, tretji je smetana, četrti je žlica. Kozarec predstavlja neko trdno oporo, v katero lahko položimo vse ostalo. Zato kozarec predstavlja vse to, kar je naše upanje, kako razumemo upanje.
Sadje je bistvo sadne kupe in predstavlja sadove oziroma rezultate, ki jih prinaša upanje, ko smo v odnosu z Bogom. Smetana predstavlja nekaj več, saj se vedno razveselimo, če jo najdemo na kupčku sadja. Nekaj, po čemer res hrepenimo, zato je simbol nebes. Če želimo zaužiti sadno kupo, pa potrebujemo tudi žlico. Žlica je simbol prinašanja in deljenja upanja.
Sadovi, ki jih prinese upanje, so mir, veselje, pogum, moč in odrešenje. Prav to nas lahko spodbuja pri tem, da ne izgubimo upanja in da ga podajamo tudi bližnjemu, saj lahko le pridobimo. Ko dajemo, tudi prejemamo.
Ekipa animatorjev je kot vabilo na postne duhovne vaje posnela tudi video, ki je kot oglas vabil, da se udeležimo vikenda, hkrati pa tudi, da imejmo v življenju vedno upanje.
Zame je upanje kot kisik, ki ga dihamo. Nihče ga ne vidi, pa vendar mora biti, da lahko dihamo. In da dihamo s polnimi pljuči. Človek, ki ima upanje, se ne duši s preteklostjo in ne trepeta pred prihodnostjo.
Človek z upanjem živi ta trenutek in živi ga v vsej polnosti. Upanje prinašam z nasmehom, ustvarjalnostjo, tako da sem vedno za akcijo, in da v vsakem človeku prepoznam dostojanstvo in prav zaradi tega nikoli ne obupam nad drugim ali nad seboj.
Nikoli prej nisem pomislila na vprašanje, kaj je zame upanje. In kaj je? Upanje si predstavljam kot žarek svetlobe, ki se skriva v vsakem posamezniku. Cilji, izzivi, ki so zame velik del upanja in pozitiva. Nič nas ne stane, če se na poti nekomu nasmejimo, pozdravimo ali samo odstopimo sedež starejšemu na avtobusu.
Majhni trenutki, ki največ štejejo, napolnijo nas in lahko polepšajo dan nekomu drugemu.
Upanje mi prinaša veselje in mi daje moč, da vztrajam v težkih situacijah. Najdem ga v bližnjih, ki me podpirajo in verjamejo vame. Odkrivam ga tudi v mladinski skupini, kjer spoznavam Boga in upanje v večno življenje.
Kaj je zame upanje? Upanje je zame kot luč, ki posveti v temno sobo. Tisti žarek, ki ti pomiri razburjeno srce in se lahko na njega vedno zaneseš. Upanje je videti Boga, ne glede na to, v kakšni situaciji si. Človek, ki upa in zaupa v Boga se vedno premika naprej in lahko premaga vse ovire.
Bog je steber, ki podpira vse na tem svetu, brez njega bi bilo brezupno. In preko Boga lahko tudi sama prinašam upanje drugim, preko dejanj in besed, ki jim drugim namenjam vsak dan.
Meni upanje predstavljajo čisto vsakdanje reči, tisto, kar mi daje nek notranji mir in občutek, da se vse odvija tako kot se mora. Lahko je to iskren pogovor, sporočilo prijatelja, pobeg v naravo, pevske vaje po Zoomu, pomenljiv stavek ali pa dobro kosilo. Ko vse te malenkosti povežeš, ugotoviš, da se ti sploh ne godi tako slabo.
Ni treba, da upanje iščemo v nekih velikih dogodkih in čakamo na osebno razsvetljenje. Tudi sama ga na ta način, z majhnimi dejanji, poskušam prinašati drugim.
Upanje je ... tisti svetli žarek v popolni temi, tisti vzgonski veter, ki me žene naprej, ko so moja stegna povsem izmučena in nezmožna še enega premika noge po celem dnevu kolesarjenja. Upanje je nekaj, kar mi pomaga začeti dan, ga čim bolj pozitivno naravnano preživeti in mi pomaga mirneje zaspati, če se dan ni iztekel po načrtih.
