V družinskem življenju je kar nekaj del, ki ne vzbujajo ugodja, ampak nasprotno – odpor. Imeti opravka z umazanijo, bruhanjem, iztrebki, grdimi navadami, nenehnim neredom pač ni nekaj, kar bi si človek sam od sebe želel.
Pred kratkim sem si po priporočilu ogledala švicarski film Starši, v katerem je do skrajnosti prikazana permisivna vzgoja s svojimi uničujočimi posledicami.
Starejša sinova, ki bi se že morala odseliti iz skupnega stanovanja, sta kar ostajala doma in s svojimi grdimi navadami pila staršem kri. Vendar težava ni bila le v njiju, ampak tudi in predvsem v popolnoma nemočnih starših, ki nista bila sposobna postaviti nobene trdne meje.
Potem sem se spomnila, kako sem na kmetiji, kjer sem odraščala, pogosto pomivala posodo in kidala gnoj. V meni se je živo prebudilo hrepenenje, da bi spet poprijela za vile in spet morala uporabiti vso svojo moč, da bi spravila polno samokolnico smrdeče gmote iz hleva na gnojišče.
Kakorkoli neprijetno in odveč mi je bilo to tedaj, ko sem bila najstnica, pa danes ne vidim drugega kot to, kako dobro je vplivalo name in kako sproščujoče je bilo. Tudi pomivanje posode v nedeljo popoldne, pred katerim smo se sestre in brat vedno živo prerekali, kdo je na vrsti zanj, me je vedno globoko pomirilo.
Ko sem na odcejalnik zlagala zadnje posode in odlivala umazano vodo v odtočni kanal, sem vedno začutila, kako je z mene odtekel ves stres in vsa teža.
Koliko neprijetnih opravil imamo vsak dan! Pride dan, ko moram poklicati nekam, kamor najraje ne bi. Pride dan, ko sem utrujena še od prejšnjega in se ne bi odpravila nikamor, koledar pa mi kaže neodložljive obveznosti.
Pride dan, ko vem, da imam idealno priložnost, da ustvarjam, vendar se mi zdi, da nisem prav razpoložena. Pride dan, ko imam končno čas za nakup, ki ga že dolgo odlašam, pa se mi pred tem, da bi vtipkala PIN ob visoki ceni, tresejo roke.
Pride dan, ko vem, da je pravi trenutek za izpoved o dolgo zamolčani težavi. Pride dan, ko moram odnesti smeti, na kup zbrati star papir, prevetriti omaro … Zdi se mi, da sem se na vse to med odraščanjem pripravljala ravno s takšnimi zadolžitvami, kot je bilo kidanje gnoja in pomivanje posode.
Zdi se mi življenjskega pomena, da otrokom damo priložnost, da kidajo gnoj (naj bo ta pravi ali simbolični), kajti gnoj se vsekakor nabira. Naj se sliši še tako kontradiktorno, s tem, ko v hlevu očistimo, kar lahko, si hkrati globoko osmislimo življenje, ki je pogosto "štala".
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
