Podobno kot božič tudi veliko noč praznujejo ljudje, ki sicer niso verni, vendar ta praznika navdušeno obhajajo le v dneh veselega pričakovanja, ne pa tudi pozneje. V tem se njihovo praznovanje razlikuje od bogoslužnega, ki se dejansko začne šele na sam praznični dan in pogosto traja še nekaj dni ali celo tednov.
Predvsem velikonočni teden — ali velikonočna osmina — je prav poseben način, kako Cerkev nadaljuje praznovanje Jezusovega vstajenja, kot bi bil vsak od teh dni velika noč!
Predstavljamo vam nekaj zanimivih dejstev o velikonočni osmini in kako lahko tudi sami okusite radost vstalega Kristusa.
Teden po velikonočni nedelji vzhodni kristjani imenujejo "svetli teden", ime pa je povezano z lučjo, ki jo je Jezus prinesel na svet.
V svetopisemskih besedilih beremo, da je Jezus vstal "osmi dan", kar simbolično predstavlja novo stvarstvo in obljubo nebes. Vzhodni kristjani se spominjajo te obljube o prihodnjem veselju tako, da o "svetlem tednu" govorijo kot o "enem samem dnevu".
Dnevni misal sv. Andreja pojasnjuje povezavo med velikonočno osmino in novokrščenimi člani Katoliške cerkve.
Poleg tega so novokrščenci ves velikonočni teden nosili svoja krstna, bela oblačila. Kot izvemo v Katoliški enciklopediji, je druga velikonočna nedelja zato dobila ime dominica in albis (deponendis) ali bela nedelja.
Kanonsko pravo zahteva, da se to spokorno pravilo ne upošteva na tiste dni v cerkvenem koledarju, ki so praznični.
Slovesni praznik v Katoliški cerkvi je v bogoslužnem koledarju označen kot zelo pomemben dan. To je dan veselja! Petek v velikonočni osmini je slovesen praznik!
Velikonočni čas naj bi bil čas velikega veselja. To veselje običajno delimo z drugimi in kristjani so ga skozi stoletja izražali na različne načine.
Na primer: v številnih delih sveta se kristjani pozdravljajo z velikonočnim vzklikom "Kristus je vstal!" Gre za veliko več kot le voščilo "Veselo veliko noč!" in izraža naše veselje ob dejstvu, da je Jezus vstal od mrtvih.
Te navade so se običajno razvijale v sklopu bogoslužja, vzhodni kristjani pa jih ohranjajo še danes.
Z omenjenim vzklikom se prvič pozdravijo med obhajanjem velikonočne vigilije, ko drug drugemu zagotovijo "Kristus je vstal!" in si med seboj odgovarjajo: "Zares je vstal!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
