V zadnjem času opažamo, da se številne ženske v pogovorih o svojih možeh spominjajo pretekle dobe, ko so se zabavale, smejale, ko so se počutile ljubljene. Ko pa se v sedanjosti soočajo s svojo vsakodnevno resničnostjo, so potopljene v življenje, ki jih ne napolni. Počutijo se razočarane in osamljene.
Mnoge ženske pravijo, da je to zato, ker so se vedno uklonile in niso nasprotovale tistemu, kar jim je rekel mož.
Nekatere ženske ne vedo, ali so se zaljubile v svojega moža ali so se zaljubile v ljubezen samo, zdaj pa imajo moža preprosto rade, morda so one všeč njemu ali pa želijo biti z njim zaradi znane rutine.
Čeprav je v srcih teh žensk prva njihova družina in je vse, kar storijo, za kar se borijo, o čemer sanjajo, kar jih navdihuje in zaradi česar trpijo, za njihovo družino, se velikokrat počutijo razočarane in osamljene zato, ker se ne cenijo kot ženske, kot žene ali kot matere.
Ženske, ki želijo izstopiti iz kroga razočaranosti in osamljenosti, velikokrat ne vedo, kaj potrebujejo. Vedo le, da so razmere nevzdržne in da to ni družina ali zveza, o kateri so sanjale. Vedo, da se je nekaj v njihovi strukturi zlomilo, morda zato, ker za to niso poskrbele, ker so napačno razumele, kaj je ljubezen, ker niso znale reči ne ali ker se niso pogovarjale.
Ne gre za to, da bi se ženske morale vdati v resničnost, ki si je niso predstavljale. Gre za prilagajanje resničnosti, ki nam jo življenje predstavlja v vsakem trenutku. Gre za to, da iskreno in odkrito govorimo o vsem, kar nas skrbi in boli.
Včasih je treba prilagoditi dojemanje resničnosti, ki nas obdaja, se o njej pogovarjati. Morda je treba izkoreniniti vzorce, ki otežujejo sobivanje. Predvsem pa se moramo pogovarjati o tem, kje smo in kam želimo iti.
Ne gre za imeti bolj ali manj prav, ampak za to, da odkrijemo, kaj nas je pripeljalo do te situacije, da odstranimo tiste pregrade, ki nam preprečujejo, da bi dobro videle osebo, ki nas spremlja, da bi se vprašale, kaj potrebujemo in kaj potrebujejo drugi, da bi vedele, kako gledati dlje od tistega, kar vidimo s prostim očesom.
Umetnost govoriti in znati poslušati je najboljše orodje za gojenje polnih in zdravih odnosov.
Da bi to dosegle, je treba s spremembami začeti takoj: vzeti si čas za pogovor, povedati, kar moramo povedati, ob tem pa spoštovati čas in način bivanja drugega. Zavedati pa se je treba, da sta tako govorjenje kot poslušanje steber srečnega odnosa.
Če znamo spregovoriti naklonjeno, z ustreznimi orodji ustvariti učinkovito komunikacijo v paru in če nas druga oseba razume, je uspeh zagotovljen.
Papež Frančišek v svojih 10 nasvetih za srečen zakon priporoča:
"Poroka je potovanje moškega in ženske skupaj, pri katerem ima moški nalogo pomagati ženski, da postane boljša ženska, ženska pa pomaga svojemu možu, da postane boljši moški. To je vaše poslanstvo med vami. To je vzajemnost različnosti."
Zato znotraj zakonske zveze ni prostora za zamero in ignoriranje, niti za poskušanje vsiljevanja svojega, pač pa se moramo učiti skupnega sprehoda na potovanju, ki ni brez težav. Na potovanju življenja.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Valerija Trček.
