Kaj pomenijo različni poljubi v bogoslužju

V času, ko nas koronavirus sili v fizično distanco in ko ugotavljamo, da bomo morali najti nove oblike telesne govorice pri pozdravu, izkazovanju naklonjenosti v družbi ipd., se tudi pri katoliškem bogoslužju soočamo z vprašanji o nekaterih oblikah govorice telesa v obredu. Poljub je eden od simbolov, ki ga v obhajanju evharistije srečamo kar nekajkrat zapored.

Ker je v antičnem svetu poljub veljal za družinsko gesto, so prvi kristjani s to gesto izgrajevali zavedanje, da so ena družina v Kristusu. Razumevanje grško-rimskega sveta, da si s poljubom dva podelita del svojih duš, so kristjani interpretirali v smer, da si
kristjani s poljubom med seboj podeljujejo moč Svetega Duha, zato poljub ni imel mesta samo pri evharistiji, ampak tudi pri podelitvi drugih zakramentov, kot sta krst in birma. Tretji vidik poljuba pa je bilo seveda medsebojno razumevanje in izkazovanje naklonjenosti, od koder še danes v liturgiji ostaja "poljub miru".

V Svetem pismu najdemo izraze za to dejanje prvih kristjanov: "sveti poljub" (Rim 16,16; 1 Kor 16,20; 2 Kor 13,12; 1 Tes 5,26) oz. "poljub ljubezni" (1 Pt 5,14). V bogoslužju ima poljub torej že vseskozi posebno mesto in do prenovljenega bogoslužja v l. 1963 je bil znotraj bogoslužja precej pogostejši kot danes.

Duhovnik je poljubljal mašno obleko, ko se je oblačil, mašno knjigo, pateno … Diakon je pri slovesni maši poljubil vse predmete, preden jih je izročil škofu; duhovnik je poljubil oltar vsakič, ko se je obrnil k vernikom. Nekateri primeri poljuba danes v liturgiji več niso predvideni, so pa med ljudmi ostali iz pobožne navade (npr. poljub relikviarija, poljub papeževega prstana, poljub ikone …), po prenovi pa najdemo znotraj evharističnega slavja le še tri primere, ko je bogoslužni poljub predviden.

S prvim dejanjem, ki ga duhovnik stori ob prihodu v prezbiterij (RMu 211), s poljubom daritvenega oltarja (oz. z drugim znamenjem, ki bo v skladu z izročili nekega naroda, kot v luči inkulturacije omogoča RMu 273), se odpira temeljno sporočilo uvodnih delov maše – povezati zbrano ljudstvo v poveličano telo Kristusa, ki mu je ta poljub namenjen in ki ga mašnik naredi v imenu vsega občestva. Pri bogoslužju je daritveni oltar tisti, ki je stičišče celotnega bogoslužnega prostora; nič ne sme bolj pritegovati pozornosti (tudi
tabernakelj ne) kakor najsvetejši kraj, kjer se Kristus daruje Očetu v spravo za mnoge.

Nekdo mi je rekel, da prepozna dobrega duhovnika v prvih nekaj trenutkih maše – po poljubu oltarja, ki je lahko narejen iz navade ali iz globoke spoštljivosti. Pomembno se je zavedati, da duhovnik poljubi Kristusa v imenu vsega občestva, zato je to trenutek, ki nas ne more pustiti neprizadetih.

Evangeljsko knjigo ali evangeliarij slovesno prinesemo že v vstopni procesiji in knjigo položimo na oltar, nato pa jo v procesiji pred evangelijem med petjem aleluje diakon iz oltarja prenese k ambonu, kjer iz nje oznani Kristusove besede. Pokrižanje knjige, pokaditev in poljub knjige po prebranem evangeliju izražajo vero v to, da nam po Božji besedi govori sam Kristus.

V našem kulturnem okolju je gesta, ki je (bila doslej) predvidena, da izrazi mir bližnjemu, stisk roke. Marsikje pa je bila do nedavnega navada, da so si mir izrazili tudi z objemom ali s poljubom. Vsaka kultura lahko ima različne izrazne oblike te geste, da je le izražena zmerno in zbrano, tako da se ohrani vzdušje, primerno za bogoslužje. V času epidemije
koronavirusa so ponekod "poljub" miru oz. v našem primeru "rokovanje" popolnoma opustili, nekateri pa iščejo alternativne oblike, kot je rahel priklon, pogled, nasmeh ali celo znakovni jezik gluhih.

Avtorica prispevka je Cecilija Oblonšek.

Celoten prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 2020/5.