Antea Primorac je žena, mama šestih otrok, pet pa jih je bilo, kot pravi sama, rojenih za nebesa. Z družino so se preselili v Slovenijo, da bi bili tukaj Božje orodje za oznanjevanje. Na to pot so bili poslani, saj je njeno življenje močno zaznamovala Neokatehumenska pot.
Z družino ste se pred nekaj leti iz Hrvaške preselili v Slovenijo. Kako ste doživljali spremembo življenja?
Preselili smo se pred devetimi leti. Velika sprememba je bila priti iz Dubrovnika v Ljubljano. Si predstavljate klimatski šok? 😊 Vse to je spremljala Božja milost. Ta čas je bil res milosten.
Spomnim se, da sva z možem molila brevir in so bili psalmi tako živi, ker smo živeli v veliki negotovosti. Takrat sem bila noseča, pričakovala sva petega otroka. Na začetku seveda nismo imeli zdravstvenega zavarovanja (mene pa je čakal peti carski rez).
Mož Marijan ni imel službe, imela sva samo majhen dohodek iz Hrvaške, otroški dodatek … Vsa ta negotovost je bila ena ogromna izkušnja Očeta, ki skrbi za svoje otroke.
V Slovenijo ste se preselili, saj ste bili sem poslani, da bi oznanjali. Kdo vas je pravzaprav poslal oznanjat in zakaj ravno v Slovenijo?
V Slovenijo smo prišli kot Missio ad gentes oz. Poslanstvo k narodom. To je zgodba mojega življenja. Poslal nas je papež Benedikt XVI.
Ljubljanski nadškof Stres je takrat iskal družine, ki naj bi prišle v poslanstvo v Ljubljano zaradi težave, ki so jo opazili duhovniki – odhajanje kristjanov iz Cerkve. To poslanstvo oziroma poklic za "družino v poslanstvu" se je formiral v neokatehumenski skupnosti.
Kdaj ste se prvič srečali z neokatehumensko potjo? Zaradi česa vas je tako prepričala?
Rojena sem v navadni tradicionalni katoliški družini – ko to povem, mislim na to, da sem kot otrok hodila k maši in prejela vse zakramente. Živela z očetom, mamo in starejšo sestro. Odnosi v družini so bili zelo napeti, saj je bil oče alkoholik in smo zaradi tega vsi zelo trpeli.
Kot najstnica sem se uprla vsem avtoritetam, predvsem staršem in tudi Cerkvi. Iskala sem svobodo in resnico. V tem iskanju sem žal naredila veliko napak, veliko sem grešila, lagala … Delala sem vse, kar sem si v tem času lahko zamislila, in sem si predstavljala, da je to svoboda, sreča.
Takšen način življenja me je pripeljal v globoko depresijo ali bolje rečeno brezsmisel. Takrat, ko sem videla, da mi ne morejo pomagati ne moji starši, ne prijatelji in prijateljice, tudi psihiatri ne, sem se spomnila na Boga.
Takrat sem ga verjetno prvič iskreno poklicala in mu rekla: "Če si, mi pomagaj priti iz te teme." Ne dolgo po tem sem spoznala svojega bodočega moža Marijana. Bil je zelo zanimiv fant, drugačen od drugih, imel je družbo, s katero mu ni bilo treba delati neumnosti, da bi se počutil živega, kot sem jaz to počela, ko sem bila s svojimi prijatelji.
Vprašala sem ga, kam oni hodijo in kako da so tako drugačni, zadovoljni, "normalni". Rekel mi je, da hodijo v skupnost. Vprašala sem, če se lahko pridružim. Povabil me je, naj pridem poslušat kateheze.
Z veseljem in pričakovanjem sem jih začela obiskovati. To je bil odgovor na mojo molitev, ki sem jo izrekla, ko sem bila na dnu. Na katehezah sem slišala dve dejstvi, ki sta me pritegnili: Prvo je, da me ima Bog rad takšno, kot sem, drugo pa je, da Bog k sebi kliče grešnike. Čutila sem, da me Bog res kliče.
Najbolj se me je dotaknilo to, da sem mogoče prvič v življenju srečala kristjane. Vedno se mi je zdelo, da v Cerkvi govorijo eno, mislijo drugo, delajo pa tretje. Tukaj je bilo drugače. Vedela sem, da oznanjajo Resnico, ki jo tudi živijo. Tako se je začelo moje spreobrnjenje, začela sem hoditi v skupnost in po dolgih letih sem šla k spovedi.
Kaj vam konkretno daje in pomeni neokatehumenska skupnost?
V skupnosti je Bog prek Božje besede in zakramentov začel zdraviti moje rane in spreminjati moj pogled na življenje. Zavedam se, da če ne bi našla te Poti, se verjetno nikoli ne bi poročila in imela otrok.
Z Marijanom sva se poročila, čeprav nisva imela nobene gotovosti, denarja ali stanovanja. Jaz sem imela manjšo službo, mož pa prihranke, ker je takrat skupaj z bratom odprl podjetje. Poroka je bila prvo "tveganje z Bogom". Bog je poskrbel. Vstopila sva v zakon, živela sva v najemu, nedolgo zatem sem zanosila.
Spomnim se, da sva se v svoje stanovanje vselila dva dni pred porodom. Vse se je odpiralo, skupnost nama je stala ob strani, seveda tudi drugi prijatelji. Na enem srečanju sva se začela zavedati, da je vse, kar imava, in vse, kar živiva, dar od Boga, in da je Bog vse peljal in delal dobro.
Na tistem srečanju so rekli, naj vstane tista družina, ki se čuti poklicana iti v poslanstvo kamorkoli po svetu. Takrat sva se pogledala in rekla, da greva. Vstala sva. Bog nas je želel v Sloveniji.
Skupaj še s tremi drugimi družinami in duhovnikom smo bili izglasovani za Slovenijo. Na ta način lahko pomagamo v Cerkvi, kjer je oslabljena. Šli smo na srečanje s papežem, ki nam je izročil blagoslovljen križ poslanstva in nas odposlal v misijon.
Nekateri otroci so rojeni že v Sloveniji, starejši so se preselili z vama iz Hrvaške. Kako krmarite med tem, da ohranjate svojo narodno zavest in se hkrati vključujete v slovensko skupnost?
Ko smo prišli v Ljubljano, sva že imela štiri otroke, pričakovala sva petega. Nato se je rodila še ena hči, štiri imamo v nebesih, ena pa se je rodila mrtva.
Ni težko krmariti, zelo enostavno je, otroke učiva, naj ljubijo svojo domovino in svoj narod, tuje pa naj spoštujejo. Med seboj se pogovarjamo v hrvaščini, da ohranimo svoj jezik.
V šoli se učijo slovensko in moram reči, da jim gre odlično, imajo lepe ocene. Zdi se mi, da jim je včasih lažje kot otrokom, ki so zares Slovenci, ker se najini otroci od naju niso naučili pogovornega jezika, ampak so se takoj začeli učiti govoriti pravilno. Tudi v šoli so bili zelo prijazni, organizirali so tečaj slovenskega jezika za otroke in tudi za starše.
V katerih trenutkih najbolj čutite Boga?
Boga najbolj čutim na srečanjih v skupnosti. Biti v edinosti z brati in sestrami je zame predokus nebes. Seveda pa Boga in njegovo bližino še posebej čutim tudi v trpljenju in težavah.
V teh dneh se otroci ponovno šolajo od doma. Verjetno morate biti hkrati učiteljica, mama, gospodinja in še marsikaj. Kako koordinirate "domači" pouk in vse ostale obveznosti?
Kako koordiniram? Slabo, haha. Sem precej neorganizirana. Vsak dan je nova zmaga. En dan gre malo bolje, drugi dan slabše. Pomembno je, da z možem skupaj moliva, preden začneva nov dan.
Naredim, kar pač lahko. Po naravi sem perfekcionistka, kar ni vedno dobro, zato je ta čas odličen, da se počasi umirjam in zmanjšam svojo težnjo po perfekcionizmu.
So bile na vajini poti kakšne preizkušnje, ki so vaju res zaznamovale? Kako sta se soočala z njimi?
Preizkušnje so vsakodnevne, vsak dan sprejemati križ. Bile so seveda tudi večje, ki so nas zaznamovale. Omenila sem, da sva za nebesa rodila še štiri otroke, enega sva izgubila. Skupaj sem torej izgubila pet otrok. Med zadnjo nosečnostjo sem v 20. tednu rodila mrtvo punčko Bonaventuro.
Zelo boleče, vendar vem, da je Kristus trpel z mano, ko sem rojevala. Nisem bila sama, vedela sem, da veliko bratov in sester v skupnosti moli zame.
Bog me je tolažil tudi s tem, da so mi jo prinesli, da sem jo lahko pokrižala in poljubila. Njeno malo telo smo pokopali, peli smo ji in zdaj vem, da je v Božjem naročju najbolj varna. Skozi preizkušnje je pač treba iti z molitvijo in vero.
V vašem življenju ima oznanjevanje pomembno težo. Kaj pa lahko vsak kristjan naredi za to, da postane oznanjevalec?
Mislim, da mora imeti kristjan v svojem življenju osebno izkušnjo Božje ljubezni. Resnično in konkretno. Treba je "tvegati z Bogom" in vstopiti v Božjo voljo.
Lahko povem primer izraelskega ljudstva: v kritičnem trenutku, ko so se ljudje znašli pred Rdečim morjem, za njimi pa so bili faraonovi vozovi, so se znašli v brezizhodni situaciji. Če se vržejo v morje, se bodo utopili, če obstanejo, jih bodo pokončali ali pa jih vrnili v suženjstvo.
Obupovali so. Neki otrok je padel v vodo in morje se je začelo umikati in se razdelilo tako, da so lahko po suhem nadaljevali svojo pot. Bog ima načrt, rešitev, čaka z milostmi, vendar čaka na nas, da naredimo prvi korak.
Moja konkretna izkušnja Božje ljubezni je bila boj za odprtost za življenje. Hudi duh me je napadal in me strašil, da mi bo Bog dal preveč otrok. Na začetku sem rodila tri otroke, enega za drugim. Težava je bila, ker sem vse tri rodila s pomočjo carskega reza.
Zdravniki so opozarjali, da bom umrla, če bom rojevala še naprej. To je bila zame težka preizkušnja, bilo me je strah, vendar me je Sveti Duh opogumljal in tolažil. V mojem srcu sem se ves čas pogovarjala z Bogom.
Vsi moji bližnji so me prepričevali, naj se neham šaliti s svojim življenjem. Danes lahko pričujem, da je Bog vedno gledal na želje mojega srca, da nikoli ni dal otroka, preden se je v srcu rodila želja za to. Šestkrat sem imela carski rez in nikoli nisem imela nobenih zapletov.
Bog je bil zvest, usmiljen, dober in zelo nežen.
