Življenje se neprestano spreminja. Marsikaj prihaja novega, stopamo v nove okoliščine. Ko "odrastemo" ali "postanemo starši" na življenje gledamo precej drugače kot prej.
Te spremembe niso vedno enostavne in nekatere je težko takoj sprejeti. Še težje pa je sprejeti tiste, ki nam jih naložijo drugi ali ki jih ne nadzorujemo.
V nekaterih primerih se te spremembe dejansko zdijo resnično izgnanstvo: prisiljeni smo zapustiti tisto, kar smo gradili, prisiljeni smo se odpovedati sebi, projektom, željam, celo odnosom.
Morda zato spomin na izgnanstvo ni bil močno vgrajen le v zgodovino izraelskega ljudstva, ampak je ta izkušnja postala simbol tega, kar se lahko zgodi v življenju vsakega človeka.
Za Izrael je izgnanstvo pomenilo, da je ta narod prenehal biti gospodar svojega življenja: namesto njih se je nekdo drug odločal in jih kot sužnje odpeljal v tujo deželo.
Izrael se je moral nenadoma in radikalno odreči vsemu, na čemer je kot narod dolgo delal, in ko se je končno vrnil v svojo deželo, ni tam našel ničesar drugega kot ruševine.
Čas izgnanstva je čas samote, izkoreninjenja in negotovosti. Vendar je ta čas na nek način tudi privilegiran, saj je Izrael prav zaradi izgnanstva spet izkusil Božjo skrb.
V letih izgnanstva ima vsak človek možnost pregledati svoj odnos z Bogom, se naučiti rasti v zvestobi in spoznati, da ga Bog ni nikoli nehal spremljati.
Spremembe v življenju, čeprav nedvomno boleče, nam omogočajo, da začnemo znova, na nov način.
Začeti znova je vedno težko, še posebej, če se znajdete pred ruševinami davno zapuščenega mesta.
Toda vsaka priložnost, da začnemo znova, je vedno razlog za hvaležnost in milost, ker smo se osvobodili smrti in izgnanstva, ker si nismo več tuji, ker prepoznamo, da nekomu pripadamo in da nam nekdo drug daje novo življenje.
Kristus prihaja, da nas vrne v življenje. Kadarkoli doživimo težke ali celo smrtne situacije, je pomembno, da se vrnemo k tej gotovosti: ne glede na to, kako mrtvi smo, nas Kristus oživlja!
Na potovanju skozi puščavo Izrael odnesejo njegovi strahovi. Razumljivi strahovi, vendar malo po malo ta strah zavzame vedno več prostora v njihovih srcih.
Izrael je tako obseden s temi strahovi, da se ti uresničijo: strah prihaja mednje v obliki strupenih kač. Tako kot naši strahovi, če jim dajemo prostor in jim s tem dovolimo zastrupiti svoje srce.
Kdor je v temi, je izgnan iz sebe, ne more živeti v svojem življenju. Kdor je v temi, je suženj strahu in predsodkov, zato je v izgnanstvu.
Vsi moramo potovati po tej poti, ki nas vrača k svetlobi, torej k resnici o sebi. Da bi se tega strahu osvobodili nam Bog kaže rešitev: treba je pogledati kačo, ki jo je Mojzes dvignil na drog. Zdravljenje je mogoče samo z neposrednim pogledom v tisto, kar nas straši.
Naša osvoboditev mora vedno potekati prek vstalega Gospoda na križu. K njemu moramo strmeti, da se osvobodimo iz smrtnih situacij.
Kristus je tisti, ki od nas zahteva, da naredimo največji korak, tisti korak, ki nas iz smrti in vseh smrtnih situacij za vedno pošilja v življenje.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.