Epidemija, še zlasti ukrepi izolacije, ima zelo negativne posledice na duševno zdravje številnih mladih ljudi, ki so navajeni biti v družbi. To lahko beremo tako v slovenskih kot tudi tujih medijih. Včasih pa se pojavi tudi kakšna pozitivna zgodba v povezavi s tem.
Ena takih je zgodba 20-letnega Kohbeja Tyrea iz Arizone v ZDA. Kohbe je avtist in je eden od šestih otrok v družini Shalayne Tyre. "Kohbe je bil od nekdaj poseben," pravi njegova mama.
"V srednji šoli je naravnost cvetel, saj je zelo rad v družbi drugih ljudi, še posebej rad jim pripoveduje šale. Po maturi se je zaposlil kot vratar v kinu. Užival je, ko je pozdravljal ljudi, ko so vstopali in izstopali skozi vrata."
A Kohbe je izgubil službo, ko so se v začetku pandemije zaprla vrata vseh kinodvoran. Nenadoma je bil osamljen, vse skupaj pa so poslabšali tudi ukrepi izolacije.
"Sploh nisem vedela, da je tako hudo z njim, dokler se ni zaupal nekaterim družinskim članom. Kohbe je bil v tako hudi stiski, da je razmišljal o samomoru," pretreseno pripoveduje mama Shalayna.
Loading
Eno izmed pisem je izstopalo. Pisala ji je Amy Kennett, mama štirih otrok, od katerih ima en cerebralno paralizo in en avtizem. Amy je lastnica majhne trgovinice s sladoledom in osvežilnimi pijačami.
Kohbeju je takoj ponudila službo. "Ta posel sem začela prav zato, da bi pomagala svojim otrokom, pa tudi zato, da bi lahko pomagala še kakšnemu drugemu otroku s posebnimi potrebami."
Ko so se marca srečali, so si bili takoj všeč. "To je mladenič, čigar zgodba na družbenih omrežjih se me je močno dotaknila," je zapisala Amy na svoj profil na Facebooku. "Morala sem mu pomagati. Zelo smo veseli, da se bo pridružil naši 'družini'."
Kohbe je v novi službi navdušen, takoj se je ujel z vsemi obiskovalci trgovine. Njegova naloga je, da odpira vrata in z obiskovalci spregovori nekaj besed ali jim pove kakšno šalo. Poleg tega se Kohbe uči tudi sprejemati naročila in dela z blagajno.
"Gre za neverjetno priložnost – tega se ne bi mogel učiti nikjer drugje, je hvaležna njegova mama. Biti eno leto brez službe in interakcije z ljudmi, ki jo je tako pogrešal, je bilo zanj res hudo. Zdaj spet lahko počne to, kar najbolj ljubi – pripravi ljudi do smeha."
Lastnica trgovine Amy pa je prepoznala, da je treba za ljudi s kognitivnimi motnjami in posebnimi potrebami narediti več, zato je postala zelo aktivna v svojem mestu.
"Moji otroci in vsi drugi ljudje s posebnimi potrebami so prav taki kot jaz ali vi. Želijo si, da bi jim dali priložnost, želijo si delati to, v čemer so dobri in biti uspešni. Mislim, da lahko že malo prijaznosti obrodi velike sadove."
