Iti k spovedi zame predstavlja velik izziv. So spovedi, po katerih imam občutek srečanja z Bogom in njegovim usmiljenjem. So pa tudi take, ki se končajo z izjemnim občutkom krivde in obžalovanjem.
Po prvih sem motiviran, da svoje življenje izboljšam, po drugih pa začnem dvomiti, ali imata moja vera in delo na sebi smisel. So tudi take, po katerih za trenutek pomislim: "Nikoli več!" Na srečo ta misel traja le kratek čas. Morda je to le moja izkušnja, toda občutek imam, da se številni ljudje v spovednici srečujejo z enakimi težavami.
"Peter, ali me imaš rad?" tako vprašanje je Jezus postavil Petru, ko je ta zagrešil izdajo. Ne očita mu. Ne pravi, da se je motil. On ve, da Peter to ve. Mislim, da je to ključni stavek za razumevanje bistva zakramenta spovedi.
Seveda ne želim zanikati vloge navodil, ki jih spovednik da spovedancu med spovedjo, toda ta imajo pogosto škodljivo obliko "moralizatorskega pogovora". Nisem povsem prepričan, da prepričevanje ljudi o tem, da ravnajo napačno, prinaša pričakovane rezultate.
Izhajam iz predpostavke, da se ljudje, ki se za svoje grehe spovedujejo, zavedajo, da so ravnali napačno. V nasprotnem primeru se sploh ne bi trudili s spovedjo.
Seveda obstajajo tudi situacije, ko kdo naravnost pove, da nečesa ne obžaluje, toda v takih primerih bi se morali pogovoriti predvsem o tem, kako razumeti obžalovanje in ne predpostavljati, da je nekdo prišel k spovedi le zato, da bi preizkusil spovednika in mu dvignil pritisk.
Občasno se zgodi tudi, da začne spovednik strašiti spovedanca. Iskreno povedano, kot spovedanec ne prenesem takih situacij. Vem, da so moji grehi slabi in imajo resne posledice. Prišel sem po zdravilo, pomoč in nasvet.
Situacija, v kateri spovednik podcenjuje obžalovanje spovedanca, spominja na pogovor zdravnika s pacientom pred operacijo. Namesto da bi mu zdravnik zagotovil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo operacija uspešna, ta odločno poudarja, da se del takšnih operacij konča s smrtjo. Kakšen smisel ima tako vedenje?
Zdi se mi, da danes preprosti "moralizatorski pogovori" v spovednici ne izpolnjujejo svoje vloge. Ljudje se ne spremenijo kar tako, ker jim nekdo nekaj reče. Človek se bo spremenil le, če bo imel upanje za spremembe in bo verjel, da spovednik (ki to počne v Jezusovem imenu) ni utelešena vest, temveč sodnik (torej tisti, ki prepoznava grehe) in zdravnik (po njegovih rokah Jezus zdravi).
Izkušnje mi pravijo, da takšne spovedi največ prispevajo k duševnemu razvoju človeka. V tem smislu se najbolj izkaže moč zakramenta, ki je vedno učinkovit.
Trdno sem prepričan v to, da je Jezus resnično prišel klicat grešnike in ne pravičnežev. Potrebujejo ga predvsem tisti, ki se jim slabo godi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto.
