Med starejšimi lahko večkrat slišimo čudovito starodavno molitev k Materi Mariji, ki je polna zaupanja v njeno pomoč. Prav besede iz te molitve si je pokojni mariborski škof Jožef Smej izbral za svoje škofovsko geslo.
Gre za starodavno molitev, ki je bila sprva del daljše molitve iz 15. stoletja, zgornja različica pa izhaja iz 19. stoletja, ko jo je potrdil papež Pij IX. Avtorstvo je večkrat sicer zmotno pripisano sv. Bernardu, saj v njegovih spisih lahko najdemo podobne besede. Vendar je bila prvotno del molitve K tvojim svetim nogam, o sladka Devica Marija iz 15. stoletja.
Veliko je za njeno razširitev storil slavni ženevski škof sv. Frančišek Saleški, kakor tudi francoski duhovnik Claude Bernard iz 17. stoletja, ki je razdelil več kot 200 tisoč letakov naenkrat, na katerih je bila napisana molitev.
Sam jo je molil posebej v trenutkih težke bolezni. Ko je ozdravel, je postal njen velik razširjevalec in jo delil in priporočal mnogim ljudem. Razširil jo je predvsem med zaporniki in reveži.
Molitev je klic k Mariji, da ona še nikoli ni zapustila nikogar, ki se je zatekel k njej, zato tudi molivca ne bo zavrgla, ampak bo prisluhnila njegovi prošnji. V molitvi ne gre toliko za namen, s katerim prihajamo pred Marijo in kaj jo želimo prositi, ampak je v ospredju zvestoba Marije do tistih, ki se zatekajo k njej in jo prosijo.
Molitev izraža zaupanje, da kakor so bili uslišani mnogi pred nami, tudi mi verujemo in zaupamo, da nas Marija ne bo zapustila, ampak uslišala.
William Fitzgerald je dejal: "Klicanje Marije, naj se spomni, je pogumno dejanje, toda to je drznost, upravičena s tradicijo ... Marija ne potrebuje opominov o svoji vlogi na področju odrešenja. Vendar tisti, ki jo kličete, zahtevajte take opomine, če ne izrecno, pa bolj splošno – da jih opomnite na njihovo mesto prosilcev pred Devico Marijo."
Torej ni predrzno, če se tako zatekamo k Mariji, vendar moramo v svoji prošnji ostati ponižni in skupaj z Marijo tudi ponavljati, naj se zgodi Božja volja.
