Gospodov vnebohod praznujemo med veliko nočjo in binkoštmi. Jezus se je namreč prikazoval apostolom “štirideset dni (…) in jim govoril o Božjem kraljestvu” (Apd 1,3).
Omemba Božjega kraljestva je zelo pomembna, saj gre za osrednji motiv Jezusovega oznanjevanja v vseh štirih evangelijih. Evangeliji pripovedujejo, kot pravi priznani biblični strokovnjak N. T. Wright, kako je Bog postal kralj v Jezusu iz Nazareta in po njem. Zato moramo Gospodov vnebohod razumeti v tem okviru.
Božje kraljestvo je nastopilo z Jezusom in v njegovem kraljestvu so stvari drugačne. V njem so odgovorni voditelji tisti, ki resnično služijo drugim. V njem so lačni nahranjeni in brezdomci gostoljubno sprejeti, ker je prava ljubezen najmočnejša resničnost Božjega kraljestva.
Kristusova samodarujoča ljubezen pa se je v polnosti razodela na križu. Če vstajenje pomeni potrditev, da Jezusov križ ni poraz, ampak zmaga nad smrtjo, potem vnebohod pomeni potrditev Jezusovega kraljevanja.
Se pravi, vnebohod ne pomeni samo, da sedaj Jezusa ni več, ker je šel v nebesa, ampak predvsem, da je postal kralj – pantokrator –, ki “sedi na desnici Boga Očeta,” kjer mu je “dana vsa oblast v nebesih in na zemlji”.
Tako nam skrivnost Jezusovega vnebohoda govori o tem, kdo on resnično je. Ko se mu zaupamo in sprejmemo logiko Božjega kraljestva, nas on opolnomoči s Svetim Duhom, da zaživimo v ljubezni kot njegove priče, še več, kot njegovi ambasadorji, ki razodevajo novo življenje Božjih sinov in hčera.
Avtor prispevka je Marko Pavlič, jezuit.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, maj 2020.
