Pred prejemom svetega obhajila in branjem Božje besede pri sveti maši najprej izpovemo kesanje in pred Bogom priznamo, da smo grešili.
Najpogostejša oblika priznanja grehov je kesanje ali "Confiteor" ("Priznam").
Vsemogočnemu Bogu
in vam, bratje in sestre,
priznam, da sem grešil
v mislih, besedah in dejanju,
mnogo dobrega opustil
in slabega storil.
[Trkamo se na prsi.]
Žal mi je, zelo mi je žal.
Zato prosim sveto Devico Marijo,
vse angele in svetnike
in tudi vas,
prosite zame Boga, nebeškega Očeta.
V Splošni ureditvi rimskega misala je ta del maše podrobno pojasnjen:
Ta oblika javnega priznanja grehov ima korenine v judovski sinagogi in je bila del prvih krščanskih bogoslužij v 1. stoletju.
V Nauku dvanajstih apostolov (Didahe) iz 1. stoletja je zapisano: "Na vsak Gospodov dan pa se zberite skupaj, lomite kruh in se zahvaljujte, potem ko boste priznali svoje grehe, da bo vaša žrtev resnično čista."
Zahvaljevanje in "lomljenje kruha" sta torej mogoča šele po priznanju grehov.
Eden izmed osnovnih virov za to starodavno izročilo je Jezusova prilika o farizeju in cestninarju:
Katerega od njiju je Jezus bolj cenil?
"Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan." (Lk 18,14)
Bog si želi, da bi imeli ponižno srce, in med sveto mašo nas uči, kako naj vadimo tovrstno ponižnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
