Vemo, da na tem potovanju nismo sami, da imamo odličnega tolažnika, to je Svetega Duha. Z njim moramo ustvariti več intimnosti, kajti Jezus nam je rekel, da bo Tolažnik, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v njegovem imenu, prišel in nas učil vsega, kar je Jezus povedal (Jn 14,26).
To pomeni, da bomo rasli v našem čustvenem in duhovnem življenju. Zato moramo v vsaki situaciji svojega življenja prositi Svetega Duha, da nam pomaga, naj nam ne dovoli, da delamo napačne stvari.
Blokade nas nevtralizirajo, ustvarijo plast lažne zaščite, ki ovira celotno naše življenje in prekine komunikacijo našega nezavednega z resnico, da moramo živeti. Tu so največji blokade notranjega zdravljenja: nezmožnost odpuščanja, laganje, pomanjkanje obžalovanja, zamera in izvedba okultnih praks.
Lahko bi celo rekli, da je nezmožnost odpuščanja ena od največjih ovir za resnično notranje zdravljenje. Ozdravljenje se zgodi skoraj takoj, ko odpustimo in začnemo živeti v miru, ker je Gospodova zapoved zapisana v Lukovem evangeliju (Lk 6,36-37): "Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče."
Odpuščajte in odpuščeno vam bo: Jezus nas prosi, naj odpustimo, molimo, ljubimo in blagoslovimo svoje sovražnike. Če je sovražnik tisti, ki noče sprave, če smo že vse preizkusili, če imamo priče, da si druga stran ne želi sprave, če smo se že spovedali, če smo že govorili s Cerkvijo, nas Jezus prosi, naj s tem sovražnikom ravnamo kot s poganom. Zato se moramo veseliti, biti srečni, saj v naših srcih ni več krivde.
Ko nas ljudje prizadenejo, dejansko pomislimo na to, da bi se borili, se maščevali, morda jim zaželimo enako trpljenje in se ob tem celo dobro počutimo. Globoko v sebi želimo, da drugi trpi zaradi naših bolečin.
Pogosto se oseba, ki nas je prizadela, sploh ni zavedala, da je karkoli storila narobe, ne zaveda se škode, ki nam jo je naredila, morda gre za njeno nevednost ali celo za nezmožnost, četudi je to posledica nehotene zlobe (človek to počne tako, da ne razmišlja o posledicah). Zato Jezus pravi, da je edina prava pot do svobode odpuščanje.
Laž je glavna blokada za naše ozdravljenje in osvoboditev. Lahko bi rekli, da je človeka skoraj nemogoče osvoboditi, medtem ko laže. Zaradi trpljenja si pogosto izmisli zgodbe o svojem trpljenju, da bi s tem upravičil svoja dejanja.
Hudič bo to zaznal in to osebo spodbujal k laganju, ker je oče laži (Jn 8,44). Ljudje pripovedujejo zgodbe drugih in jih mešajo s svojo zgodbo, izgovarjajo se na svojo situacijo, kjer je krivda vedno od nekoga drugega, ta oseba pa je le nemočna žrtev, pripovedujejo dejstva, ki se mešajo z navidezno resničnostjo. Prva stvar je, da je hudič lažnivec, ne smete mu posvečati preveč pozornosti, veliko bolj je potrebno, da poslušate Svetega Duha.
Pokesati se moramo, ko nam ne uspe slediti Božji volji. Jezus je rekel, da je bolje, da gre človek v nebesa z enim očesom kot z dvema v pekel. Prositi Boga za odpuščanje je lažje kot prositi druge za odpuščanje in odpuščati drugim. Kljub temu pa to moramo početi. Prepoznavanje svojih napak je odlično zdravilo za nas in za druge.
Jezus je tisti, ki nam bo rekel, da moramo odpustiti do sedemdesetkrat sedemkrat. Če sem prizadel veliko ljudi v družini ali celo v službi, v šoli, v prostem času in če so mi tisti, ki sem jih ranil, blizu, potem me obkroža plast sovraštva, ki bo preprečila, da bi zdravljenje prišlo do mene.
To je eden od razlogov za številne bolezni na svetu, ker se ljudje prizadenejo in v teh primerih gre običajno za ljudi, ki živijo skupaj; zato se počutijo obkroženi z vseh strani in v nenehni vojni, pri čemer se vsak dan poškodujejo. To je rana, ki se nikoli ne zaceli in se vsak dan na novo odpre. Kesanje je v taki situaciji med odpuščanjem in resnično spravo.
Ni dovolj samo prositi za odpuščanje in takoj zatem obrniti hrbet, poskusiti je treba popraviti storjeno krivico, zaceliti rane, prevzeti krivdo za napako, celo biti pripravljen spremeniti svoje življenje, češ: "Kaj lahko storim, da to popravim?" To je že eden od znakov kesanja.
To je vztrajen občutek nezadovoljstva do nekoga, je globoka bolečina, nenehna bolečina, ki v človekovem življenju povzroči globok konflikt, človek izgubi intimnost z drugimi, izgubi veselje do bližine z nekom. Oseba išče razdaljo, postane agresivna.
Zamera je nekaj živega v spominu! Tudi če jo nekdo prosi za odpuščanje, ta oseba ne želi odpustiti in situacijo zadržuje v sebi še leta in leta. Pogosto celo reče, da ni zmožna pozabiti in na koncu dolga leta trpi posledice. Občutek ima, kot da se je ravnokar zgodilo, nič ne more biti preveč oddaljeno od zamere. Ravno zamera ohranja spomin pri življenju.
Najprej pojasnimo sledeče: okultne pomeni skrite sile, katerih skrivnosti vsi ne poznamo, ki so vedno nekako zakrite, ki jih ne razumemo dovolj, ki so vedno sumljive, ker ne prihajajo od Boga. Iskati okultno je kot misliti, da obstaja druga oseba, pomembnejša od Boga, ker so za okultista bogovi ljudje, ki so postali božanski, ki so postali bogovi znotraj poganstva.
Tisti, ki doživljajo to situacijo, so zavedeni; in ker ne verjamejo, da je Jezus umrl za njihovo odrešenje, prikličejo poganske bogove. Gospod pa se zgraža nad tistimi, ki se predajajo takim praksam (prim. 5 Mz 18,9).
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie.
Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
