TikTok je spletno družbeno omrežje za deljenje kratkih videoposnetkov, največkrat plesnih in zabavnih videov ali posnetkov talentov. Pri nas se o njem in njegovem hitrem širjenju vedno več govori v zadnjem letu. Aplikacija je še posebej priljubljena pri mlajši populaciji, ki Facebooku in podobnim "starejšim" omrežjem skoraj ne sledi več.
V želji, da bi se mladim približali na način, ki jim bo blizu, so se na TikToku pojavili tudi številni računi s krščansko vsebino, ki si želijo vero predstavljati in širiti na nov, svež, šaljiv način. Ideja, da humor kot mladinski način približevanja krščanstvu predstavlja pristop širjenja vere, ki najbolj pritegne, sicer ni čisto nova.
Ali je danes sploh še mogoče biti mlad in uporabljati internet, ne da se srečali z memi? Ko so se ti pred nekaj leti uveljavili, so hitro pokrili večino vsebinskih področij življenja, tudi versko (uporabniki Instagrama gotovo poznajo @krscanskimeme, ki se na živahen in humoren način odziva na dogajanje v slovenski Cerkvi, komentira krščanske običaje in širi vero).
Pristop kristjanov na TikToku je zelo podoben. Njihove videe na splošno lahko razdelimo v tri kategorije. V prvi so posnetki trenutkov iz vsakdanjega življenja, s katerimi se srečujemo praktično vsi mladi kristjani. To so lahko situacije v družbi drugače mislečih, srečevanje z vedno perečimi temami splava, spolnosti pred poroko, uporabe horoskopa, pa vse do neskončne utrujenosti, ki nas zajame vsak večer pri molitvi.
Druga vrsta posnetkov so kratki izseki iz slavilnih pesmi, predavanj ali nagovorov, ki so nosilcu profila veliko pomenili in jih želi deliti s svojimi gledalci. Najdemo pa lahko tudi posnetke, ki krščanstvo širijo z dramatizacijami citatov ali knjig Svetega pisma, kratke skeče in druge domiselne načine, ki na zabaven način povzemajo kristjanov odnos z Bogom.
Vse omenjene vsebine se osredotočajo na to, da povezujejo odnos z Bogom z lahkotnejšimi, tudi smešnimi temami. Vere ne predstavljajo na vzvišen in strog način, namesto tega se želijo mladim približati in jim spregovoriti v njihovi govorici.
Krščanstvo, ki se zna pošaliti, ki je sproščeno in se upa smejati, pritegne veliko več pozornosti mladih kot pretirana resnost in olesenelost, ki se včasih prikradeta v starejše načine evangelizacije. Konec koncev lahko že v Svetem pismu več kot enkrat preberemo: "Zmeraj se veselite" (1 Tes 5,16).
Kristjani, ki verjamemo v vstalega Odrešenika, bi morali po svetu širiti veselo novico evangelija. Družbena omrežja se zdijo nenavadno polje za uresničevanje te naloge, vendar so pomembna. Že zato, ker predstavljajo (žal?) vedno večji del življenja mladih ljudi in imajo vse pomembnejši vpliv nanje.
Mladi kristjani iz vsega sveta, ki se o svoji veri ne bojijo govoriti, ki si upajo moliti in pričevati o Božjem vplivu na njihovo življenje, širijo upanje in zavedanje, da krščanstvo še živi in da mladi s podobnimi vrednotami obstajajo. Njihovo navdušenje nad oznanjanjem, iznajdljivost in humor so lahko v navdih in vlivajo pogum tudi tistim, ki v svojih skupnostih ne morejo najti prave spodbude.
Kljub temu da so vsebine na TikToku in podobnih družbenih omrežjih lahko zelo informativne in koristne, pa je do njih vseeno treba pristopati z določno mero kritičnosti. Ker so videi dolgi največ 60 sekund (večinoma še krajši), je treba vsebino močno zgostiti, kar lahko privede do prehudih poenostavljanj ali izpuščanj ključnih vidikov določene teme.
Prav tako je meja med smešnim in neprimernim včasih zelo tanka, kar lahko vodi v nespoštljivost. Vsekakor pa ogledi posnetkov na TikToku niso smiselni, če jim namenimo le tistih 10 sekund pozornosti, ko trajajo. Marsikatera vsebina je vredna ogleda, vendar lahko na nas pozitivno vpliva le, če se ustavimo in ji pustimo, da nam da misliti.
V slovenščini krščanskih profilov tako rekoč še ni, @krscanski_tiktok in @slo_krscanstvo večinoma delita tuje vsebine s podnapisi.
Zanimivi profili v tujih jezikih (predvsem angleščini) pa so npr. @ariel.fitz, @realbrittanydawn, @joechristianguy, @josephthedreamer_.
Pa ne pozabimo, da pravo "sledenje" Bogu ni na spletu, ampak v osebnem, živem odnosu z Njim.
Avtorica prispevka je Ana Knez.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
