"Ste že kdaj pomislili, kako bi se pripravili na sprejem Gospoda v svoje srce, če bi lahko prejeli obhajilo samo enkrat v življenju?" (Sveti Jožef Marija Escrivá)
Zakaj je za nas katoličane sveta maša in način, kako ravnamo z Jezusom pri svetem obhajilu, tako zelo pomembna? Prisluhniti moramo besedam, ki jih je izrekel Jezus in v katere verjamemo katoličani. O tem govori evangelist Matej:
"Medtem ko so jedli, je Jezus vzel kruh, blagoslovil, razlomil, dal učencem in rekel: 'Vzemite, jejte, to je moje telo.' Nato je vzel kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: 'Pijte iz njega vsi. To je namreč moja kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščanje grehov.'" (Mt 26, 26-28)
"Ko duhovnik Jezusa ponudi na oltarju, naj vsi ljudje upognejo kolena in se predajo Gospodu, živemu in resničnemu Bogu, Njegovi slavi in predanosti," je razmišljal sveti Frančišek Asiški.
Imam prijatelja duhovnika, ki mi je pred nekaj leti poslal to čudovito pričevanje:
"Po slovesnosti duhovniškega posvečenja, ko smo prvič Boga držali v naših rokah, je nedavno posvečeni prijatelj pogledal v svoje roke in si polglasno, tako da sem ga slišal, rekel: 'Zdi se laž, zdi se laž, da imam Boga v rokah.'"
Spomnim se, kako sem prebral besede svetnika, ki je ganjeno zagotovil: "Če bi moral prečkati ognjeno morje, da bi šel na vsakodnevno evharistijo in lahko prejel našega Odrešenika, bi to storil z neizrekljivim užitkom."
Sprejeti sveto obhajilo pomeni prejeti samega Kristusa, Sina živega Boga. To ni le spomin na zadnjo večerjo. Njegova prisotnost v svetem obhajilu je resnična.
Zato moramo biti zelo pazljivi, ko sprejemamo sveto hostijo, in to početi s pravo vnemo, zavedajoč se, koga prejemamo.
Običajno hodim k maši z ženo Vido. Zraven hiše imamo čudovito cerkev. Vsaka sveta maša me šokira, saj vem, kaj se dogaja pred mojimi očmi. Jezusu vedno znova ponavljam, da ga imam rad. V trenutku obhajila sem zelo pazljiv.
Ravno včeraj mi je duhovnik spet položil sveto hostijo na roko. Ko sem prejel obhajilo, sem jasno videl več belih drobcev, zelo majhnih, a vidnih, ki so ostali na moji dlani in zavedal sem se, da je na vsakem izmed njih Jezus ŽIV. Z veliko vnemo in ob neprenehni molitvi, sem vzel vsak drobec svetega obhajila.
Pri nas je mlada ženska, ki me med vsakim obhajilom gani. Ko jo gledam, se počutim, kot da bi mi Jezus rekel: "Opazuj Klavdijo, kaj se bo zgodilo."
Med obhajilom kleči z iztegnjenimi rokami, ko sprejema našega Gospoda. Na roki ima majhen beli prtiček, kamor duhovnik postavi sveto hostijo. Približa jo jeziku in tako sprejme Gostitelja, ne da bi se ga dotaknila z rokami. Vstane, njen pogled je usmerjen v tla, vrne se v svojo klop, zagotovo s srcem v nebesih. Kakšna lepota!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.