50. dan po veliki noči praznujemo binkošti, prihod Svetega Duha.
Na ta dan se je na zbrane apostole z ognjem in viharjem spustil Sveti Duh. Prejeli so njegove darove, med drugim so dobili dar govora v različnih jezikih, ko so govorili, so jih hkrati razumeli ljudje iz različnih narodov.
Svetega Duha povezujemo z rdečo barvo in tudi ognjem, simbol Svetega Duha pa predstavlja golob.
Martin Golob je v uvodnem nagovoru dejal, da binkoštni praznik pomeni rojstni dan Cerkve, saj je s tem dnem začela delovati v vsej svoji moči in lepoti. Sveti Duh se je spustil nad učence, ki so bili zbrani v dvorani zadnje večerje. Učenci so prejeli Svetega Duha in z njegovo pomočjo začeli ponašati v svet novico o Jezusu Kristusu.
Dokler med kristjani veje Sveti Duh, je Cerkev močna. Danes se vse cerkve spreminjajo v dvorano zadnje večerje in k nam prav tako prihaja Sveti Duh, ki nas povezuje v eno Kristusovo telo.
Sveti Duh pa ni nastal na binkoštni dan, takrat se je v obliki plamenov le razodel učencem, ki so bili zbrani v molitvi.
Župnik Martin je povedal zgodbo o revni družini, ki se je med 1. svetovno vojno z vsemi svojimi prihranki, ki pa jih je bilo zelo malo, odpravila na ladjo za Ameriko. S seboj so imeli kos kruha in sira. Vsak dan so pojedli le nekaj drobnih koščkov, dokler ni bil kruh že popolnoma suh.
Starša sta po 14 dneh skorajšnjega stradanja poslala otroka v ladijsko restavracijo, naj si z drobižem kupita kakšno živilo. Otroka sta se vrnila vsa objokana in povedala, da bi lahko že dva tedna uživali v dobrotah restavracije, saj je ta ugodnost vključena v ceno vozovnice.
S to zgodbo je želel ponazoriti, da se tako kristjani mnogokrat obnašamo do darov Svetega Duha. Sveti Duh nam daje možnost za najlepšo in najboljšo pojedino življenja, mi pa je pogosto ne izkoristimo.
Želimo razmišljati le s svojo glavo, se mučimo in zanašamo le nase, namesto, da bi se prepustili in dovolili Svetemu Duhu, da vstopi v naše življenje.
Martin Golob je poudaril, da lahko le v moči Duha živimo polnost duhovnega in krščanskega življenja. Med nami je zato, da lahko oznanjamo Jezusa Kristusa in nanj ne pozabimo.
Tu je tudi zato, da smo sposobni ljubiti in delovati tako, kot nas je učil Jezus. Darovi Svetega Duha so nam bili dani pri zakramentu svete birme, vendar jih večinoma premalo uporabljamo.
Brez Svetega Duha Cerkev ne bi imela smisla in bi propadla, saj v njej veje s svojo svežino in govori ter oznanja.
Opozoril je še, naj se Svetemu Duhu ne priporočamo le takrat, ko nam je težko in ko se znajdemo na življenjskem križišču in sprašujemo za pot. Sveti Duh mora biti naš stalni sopotnik, zato mu moramo dovoliti, da govori iz nas in nas vodi.
