Zakaj potrebujem Svetega Duha? Najprej zato, ker brez njega ne morem gojiti pravega odnosa z Bogom. Brez njega vera ostane le star nauk, moralni predpis, Bog pa stvar filozofov, mnenje med mnenji. On, ki je “Očetov in Sinov dih”, daje okušati življenje, ki se podarja med njima, Ljubezen ljubezni, in prebuja zavest, da sem ljubljen Očetov sin, ljubljena Očetova hči.
Preberite še:
Kdo sploh je ta Sveti Duh?!
Brez njega ne morem v medsebojnih odnosih.
Kjer koli zaveje Duh, ga človeštvo zaznava kot ljubezen. Kjer koli veje veter Svetega Duha, poganjajo semena odprtosti, saj je prav odprtost prvo znamenje življenja po Duhu. Odprtost in sprejemanje sta dejansko prva koraka ljubezni.
Marko I. Rupnik.
In ker ljubezen lahko le združuje in povezuje, pomeni, da Duh tudi v času individualizma ustvarja občestvo.
Preberite še:
Osvobodi me, Sveti Duh, vseh notranjih zvezanosti
Brez njega ne gre
Stvarnik Sveti Duh “vse dela novo”. Tako kot je pri stvarjenju vel nad vodami, ločil temo od svetlobe, zemljo od morja, tudi zdaj ustvarja red, harmonijo. Spreminja in preobraža. Duh je tisti, ki omehča, kar je trdo in okorelo, da postane gibčno. Kamnita srca spreminja v mesena. V trudu nam je mir, v žalosti tolažba. Kar je suho, zalije.
V Svetem Duhu je “vstali Kristus navzoč, evangelij življenjska sila, Cerkev skupnost v Sveti Trojici” (patriarh Ignacij IV.). Kdor želi živeti z Jezusom, v Cerkvi, brez njega preprosto ne more.
Preberite še:
Sveti Duh vendar ve, kaj dela. Tudi če me pošilja v kaos
In kako napravim prostor zanj?
Najprej tako, da si želim njegove navzočnosti, da ga vztrajno vabim. Karol Wojtyła je vse od otroštva dan za dnem molil k njemu. Nikomur se ne vsiljuje, pride pa z veseljem, če ga kličem. Je namreč Očetov dar, ki ga ne želi nikomur odreči. Zlasti se rad pridruži, če ga prosimo kot občestvo. Kot pravi Benedikt XVI., je bilo za apostole, zbrane z Marijo, to, da so bili skupaj, Jezusov pogoj za to, da so ga prejeli.
“O Sveti Duh, rada bi bila pero, da bi me tvoj dih odnesel, kamor koli si želi,” je prosila sv. Katarina Drexel. On potrebuje moje odpovedi sebi, svojemu egoizmu, svojim idejam, predstavam, tega, da sem pripravljen sprejeti njegovo milost in presenečenja.
Prosimo, da bi postali pretočni zanj in za njegove darove. Da bi se Božje življenje razcvetelo v nas in njegovi Cerkvi.
Avtor prispevka je Marjan Pogačnik, novinar in urednik pri tedniku Družina.
Članek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, junij 2019.
Preberite še:
Tri ženske, ki niso svetnice, a so v Vatikanu pokopane poleg papežev
Preberite še:
Friderik Baraga, kot ga še niste srečali
Preberite še:
“Na Štajerskem je vse bolj ‘na izi’, proti zahodu je bolj napeto”
