Najverjetneje se za željo po stopanju iz cone udobja skrivajo sreča, osebna rast in to, kar je dragoceno. Kaj pa, če gre prej za kult lomljenja samega sebe, lovljenja skrajnosti in iskanja meril svojih dosežkov daleč onkraj sebe?
Pri številnih ljudeh slogani o zapuščanju cone udobja množijo ne toliko uspehov v življenju, temveč bolj občutke krivde, stresa in še večjo nezmožnost doseči sanje.
To je občutek varnosti in dobrega počutja. Tla pod nogami. Brez občutka, da je pod našimi stopali zemlja, na kateri nam nič ne grozi, nimamo razlogov za poseganje po novih stvareh.
Cona udobja je mesto, kjer polnimo svoje akumulatorje. Tam doživimo sprostitev in smo v stiku s svojim telesom. Glede na nekatere raziskave naj bi v udobju preživeli kar 40 odstotkov dneva, torej skoraj 10 ur. Poleg spanja to pomeni tudi čas, ko doživljamo dobro psihofizično počutje in sprostitev.
K temu pripomore čuječnost, zahvaljujoč kateri ne potrebujemo "velikih" in dragih stvari, kot je na primer obisk toplic, čokoladna kopel ali uživanje kaviarja v restavraciji. Lahko le jemo govejo juho tako, da v polnosti zaznavamo njen vonj in okus (kar je v obdobju pandemije luksuz!). Lahko bosi hodimo po travi ali po tleh. Lahko plešemo ali pojemo. Lahko ležimo v viseči mreži ali na spalni podlogi. Lahko se crkljamo z otroki, z njimi skačemo na trampolinu ali se zabavamo z žgečkanjem.
Otroci nas učijo stika z življenjem, ki ni osnovano na pragmatičnem delovanju, neprestanem zagotavljanju in oblikovanju standardov. Navdušijo jih blatne roke, njihove misli pa ne bežijo niti k včerajšnjim stiskam niti k jutrišnjim skrbem. Potopijo se le v trenutno izkušnjo, ko na primer skačejo po kavču ali opazijo pikapolonico na sprehodu.
Lahko ustvarimo seznam stvari, ki predstavljajo našo cono udobja. Na njem se lahko znajdejo tudi najmanjše stvari: priljubljena glasba, najljubši vonj, barva, tekstura. Ti dve uri na dan lahko razdelimo na osem četrtin ali na še manjše dele. Sčasoma bomo opazili, da se bo naše območje udobja začelo razširjati, ko se z njim sprijaznimo – in prvič v življenju bomo skuhali juho ter ob tem čutili veselje in sproščenost. Tako kot majhen otrok, ki ga spustijo v kuhinjo in se veseli rezanja krompirja.
Cona udobja me spominja na situacijo otroka v materinem trebuhu, kjer mu je toplo, kjer je sit in kjer sliši srčni utrip bližnje osebe. Nato pride trenutek, ko se je udobje povečalo do te mere, da se otrok rodi v neko novo realnost.
Podobno kot mi: ko se čutimo nahranjene (dobesedno in v prenesenem pomenu) in varne, smo pripravljeni na rast. Ko se zgrozimo nad tem, kar nas čaka v prihodnosti, nismo v območju udobja, temveč smo "zamrznjeni". To pa je najbolj nekoristno stanje v življenju, ko potrebujemo predvsem podporo, da ponovno najdemo občutek varnosti, jasnost v razmišljanju in moč za ukrepanje.
Lahko rečemo: "Toda realnost življenja je drugačna in kdo si lahko privošči preživeti 40 odstotkov dneva v udobju, ko pa smo tako zaposleni?" Mati Terezija iz Kalkute je nekoč dejala, da s sestrami v trenutkih, ko so najbolj zaposlene, še bolj potrebujejo češčenje Najsvetejšega.
Če nimate časa za udobje, ga boste morali poiskati za marsikaj. Spopadanje s posledicami nespečnosti in boj z boleznijo, popravljanje odnosov, ki sta jih uničila napetost in draženje. Na koncu pa boste morda odkrili, da pregorel človek ne more več delovati.
Več kot imamo izzivov v življenju, bolj potrebujemo varnost, dobro počutje, polnjenje baterij in ljubezen do nas samih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie.
Prevod in priredba: Jezikovno mesto
