Če bi lahko narisali optimizem, bi ga upodobili kot Nino Pušlar. Sončna dolenjska pevka, o kateri je napisanega že precej, je končno spregovorila tudi za Aleteio. Naša ušesa trenutno boža aktualni singel Tople oči, ki je glasbena podlaga vpisa slovenskega znakovnega jezika v ustavo.
Nina tudi v korona časih ne počiva, nedavno je navdušila z nastopom v Postojnski jami (nastopila je s skupino Joker Out), ki je bil uvod v veliko vseslovensko turnejo.
A kljub temu, da je Pušlarjeva že dve leti najbolj predvajana slovenska izvajalka in da je bila njena skladba Svet na dlani tudi najbolj predvajana pesem na radiu, ostaja trdno na tleh.
Slovenija je postala prva država, ki je v ustavo vključila jezik gluhih. Vi ste v tem kontekstu pripravili skladbo Tople oči. Nastopili ste pred predsednikom države in drugimi častnimi gosti. Ste pred določeno publiko kaj bolj na trnih, vas je bolj strah?
Med poslušalci ne delam razlik. Spraševala sem se sicer, kako lahko gluhi in naglušni sprejemajo in doživijo glasbo. Vendar jo začutijo na zelo intenziven način, bila sem navdušena nad tem, kako močna čustva razvijejo ob glasbi.
Katera publika je bila do sedaj najbolj zagreta?
Vsak nastop je poseben. Tak nastop, kjer je skladba izvedena res z iskrenim namenom pa toliko bolj. Sama imam publiko, ki me spremlja že dolgo. To spoštujem, zato dam na odru vsakič vse od sebe. Najbrž zato publika to vrača.
V pesmi Tople oči se sprašujete, kdo še drži besedo v teh časih. V pesmi Kdo še verjame pa podobno govorite o toplih besedah, dobrih ljudeh. Česa v Sloveniji po vašem mnenju manjka, kje bi se še lahko izboljšali?
Sama res verjamem v iskrenost ljudi, v toplino srca in dobre namene. Rada sem obkrožena s takimi ljudmi. Ne vem, če smo Slovenci glede teh stvari kaj drugačni od vseh ostalih.
Sama živim v prepričanju, da ne. Imamo sicer svojo specifiko, predvsem v tem, da smo majhna država, majhna skupnost. Iz tega pa izhajajo dobre kot tudi manj dobre lastnosti.
Vedno si vzamete čas za oboževalce, se z njimi fotografirate, se jim nasmehnete, spregovorite z njimi, tudi po koncertu. Zakaj se vam zdi ta odnos pomemben?
Takšna sem. Nikoli mi to ni težko in mi tudi v prihodnje ne bo. Kakorkoli že, zavedati se je treba, da so ti ljudje prišli na koncert in da imajo željo po fotografiji ali mogoče le pozdravu. Da si po koncertu, če se le da, vzamem še nekaj minut za njih, mi ne predstavlja nobenega problema. Ljudi imam rada.
Zdite se poosebljena pozitiva. Ste se tega naučili v družini ali načrtno ozaveščate majhne pozitivne stvari, ki vas obkrožajo?
Nekaj je verjetno res v vzgoji, nekaj pa me je naučilo življenje. Sama se veliko bolje počutim, če na stvari gledam pozitivno. No, mogoče je pozitiven pogled na stvari tista stvar, ki jo ljudem primanjkuje.
Sploh pri stvareh, na katere nimamo vpliva. Menim, da se je tedaj odveč "sekirati" in je bolje usmeriti misli v pozitivne stvari.
Kaj bi torej v teh posebnih koronskih časih predlagali sodržavljanom, kako naj se rešijo pritoževanja, strahu, tesnobe?
Če bi znala, bi pomagala vsem. A tako enostavno žal ne gre. Lahko le svetujem, da naj imajo radi svoje bližnje, naj si vzamejo čas zase in razmišljajo pozitivno. Ne vem pa, če to pomaga vsem. Strah in tesnoba sta resna problema tega časa, zato reševanje takih stvari vseeno raje prepuščam kvalificiranim osebam.
Kdo vas je v zadnjem času še posebej navdušil oz. kdo vas je navdihnil?
Še vedno sem pod močnim vtisom sveta gluhih in naglušnih, ki sem ga zdaj uspela videti malo bolj od blizu. Opažam neverjetno toplino ljudi, ki pa so v bistvu enaki kot mi vsi.
Če sva malce hipotetični, kaj bi želeli naučiti svoje otroke?
Upam, da jim bom lahko ponudila in podarila vse lepe stvari in vrednote, ki so jih meni prenesli moji starši in stari starši.
Katera je vaša najljubša pesem oz. tista, ki jo milijonkrat zapojete, pa jo še zmeraj pojete z užitkom?
To mi je všeč.
Zabavati ljudi, jim dajati svojo energijo, polniti druge zna biti tudi izčrpavajoče. Kaj storite, ko čutite, da ste na robu utrujenosti? Kako se sprostite?
Vedno se trudim najti zdravo mero in ne prestopati roba. Dajem svoj maksimum, ko sem s publiko skupaj na koncertih; po napornih koncertnih vikendih pa si znam vzeti čas tudi zase, za počitek. Baterije si največkrat napolnim s sprehodom v naravi, v savni in z branjem knjig.
Na spletu ste objavljali vaše fotografije iz čudovitih eksotičnih krajev. Kateri kraj vas je najbolj navdušil in zakaj?
Nazadnje sem obiskala Filipine in Kubo. Obe potovanji sta mi bili zelo všeč, a me je mogoče zaradi španskega jezika, glasbe in plesa bolj prevzela Kuba.
Kateri pa je vaš najljubši kotiček v Sloveniji?
Slovenija ima veliko čudovitih kotičkov. Lani sem recimo prvič obiskala Triglavska jezera in čez celo leto raziskovala lepote naše deželice. Glede na to, da prihajam iz Dolenjske, pa vsem priporočam tudi obisk izvira reke Krke z ogledom Krške jame.
