Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Jessica Herbert je zanosila v času pandemije. Z možem Simonom sta bila navdušena in prestrašena hkrati. Pred tem je namreč Jessica, po poklicu drevesničarka iz mesta York v Angliji, doživela sedem splavov. Njuna petletna hči Willow se je neizmerno veselila, da bo postala starejša sestrica.
A na prvem pregledu je Jessica izvedela, da ima otrok gensko napako, trisomijo 18 oz. Edwardsov sindrom. Otroci s to genetsko napako v veliko primerih ne preživijo prvega tedna življenja, rodijo pa se s številnimi motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Jessici in Simonu so zdravniki predlagali splav, s čimer se nista strinjala.
"Doživeli smo nekaj zelo težkih trenutkov, kar je bilo pričakovano," Jessica pripoveduje za BBC. "Med nosečnostjo sem se bala, da bomo otroka izgubili, vendar sem se trudila osredotočati na pozitivno." Ves čas ji je bil v veliko oporo mož Simon.
Po številnih prebranih informacijah se je na spletu pridružila nekaterim podpornim skupinam, kjer je prebrala številne pozitivne zgodbe. "To mi je vlilo upanje in samozavest, da otroku dam priložnost. Vesela sem, da sva se tako odločila. Rodil se je Oaken."
Družina se je s pomočjo zaposlenih iz tamkajšnjega hospic centra Martin House, ki skrbi za hudo bolne otroke, lahko vnaprej pripravila na malo časa, ki jim je bil na voljo z novorojenčkom.
Družina je hvaležna, da se je Oaken rodil živ. Tehtal je zgolj 1,6 kilograma, a je po Jessicinih besedah imel značaj in družini dal nekaj časa, da mu pokaže, kako zaželen in ljubljen je. Deček je živel dva dni.
"Bil je miren in zadovoljen ter se je odzival na naše poljube in dotike. […] Dokazal je, da smo se odločili prav, ko smo mu dali priložnost za življenje." Njen sin se je dotaknil src mnogih in jih naučil veliko o življenju, ljubezni in smrti, za kar mu bo Jessica večno hvaležna.
Ob rojstvu bratca je starše bodrila tudi petletna Willow. "Ogromno ljudi je poučila o smrti in se je ni ustrašila. Biti priča takšnemu otrokovemu dojemanju je privilegij."
Jessica pravi, da se o Oakenu veliko pogovarjajo, povsod pa jih spremljajo njegove fotografije. "Je del naše družine, le da ga ni z nami."
Ob vsem, kar so doživeli, se Jessica ne more dovolj zahvaliti hospicu, ki je družini nudil podporo in celotno oskrbo, da so lahko bili skupaj v kratkem času, ko je Oaken živel.
Da bi ozaveščala o izgubi otroka in Edwardsovem sindromu ter zbrala čim več denarja za organizacijo, ki jim je pomagala v najtežjih trenutkih njihovega življenja, se je odločila, da se bo 31. julija letos na posebnem dogodku poslovila od svojih las, oblikovanih v drede, ki si jih je pustila rasti kar 11 let. Pravi, da se tega kar malce veseli, ker tako ne bo več stopala po njih, njen vrat si bo malce odpočil, ljudje pa je verjetno ne bodo prepoznali.
