V italijanski reviji Il Timone je bila predstavljena zgodba o sestri Marii Elizabeth, ki je bila obetavna fizioterapevtka, nato pa postala redovnica.
V pričevanju je spregovorila o svoji življenjski poti, ki jo je nepričakovano privedla do preobrata, ki si ga ni nikoli predstavljala, saj jo je pripeljal v samostan.
V mladosti je osem let delala kot fizioterapevtka v Minnesoti. Imela je dobro službo in zaslužila precej denarja, obkrožena je bila z velikim krogom prijateljev in pogosto potovala.
V času študija je postala izjemno občutljiva na svoj zunanji videz. Začela je s tekom, tako da je vstajala ob treh zjutraj in pred odhodom v službo pretekla približno 30 kilometrov. Imela je toliko kondicije, da je v petih letih pretekla osem maratonov.
Čeprav je odraščala v katoliški družini, se je postopoma zelo oddaljila od vere. Dejala je, da se je nahajala v "duhovnem zastoju". Vendar se je čutila poklicano k laičnemu poslanstvu, zato se je v nekem trenutku pridružila skupini zdravnikov, ki se je napotila na humanitarno odpravo v Gvatemalo.
Tu je prišla do neverjetnega odkritja: kljub skrajni revščini so ljudje kazali nalezljivo veselje. Skrivnost je bila v njihovi globoko zakoreninjeni veri in to je bil prvi udarec njeni viziji sveta, ki jo je počasi začel vračati k vnovičnemu odkrivanju verskih temeljev.
V tistem obdobju je imela fanta, ki se ni strinjal z njeno željo, da s spolnimi odnosi počakata do poroke. Z Marijino pomočjo kljub njegovemu vztrajanju ni popustila njegovim prošnjam in prekinila zvezo, čeprav ji je razhod prinesel veliko trpljenja. To jo je vodilo k vsakdanji udeležbi pri sveti maši in češčenju Najsvetejšega.
Ko je z duhovnikom govorila o posebnem odnosu med njo in Marijo, ji je ta dejal: "Kaj pa, če te Gospod želi poklicati v deviško življenje?" Na svoj hiter "ne" je zaslišala blag odgovor duhovnika: "Sprva tudi jaz nisem hotel biti duhovnik, toda če je to Božja volja, ti bo On spremenil srce."
Naslednja koraka, da se odzove klicu, ki je v njej rasel, ne da bi se tega zavedala, sta bila spoved med romanjem v Medžugorje in branje spisov svete Favstine Kowalske.
"V Medžugorju sem imela najbolj izjemno spoved v svojem življenju. Ko sem mu povedala svoje grehe, mi je pomagal, da sem vzela s seboj križ in molila."
Ko je prišla iz spovednice, se je zgodilo nekaj izjemnega: čutila je, da je drugačna in začela se je vključevati v različne verske skupine.
Toda branje spisov poljske svetnice, od katerih se ni mogla odtrgati, je bil trenutek, v katerem je začela razmišljati o posvečenem življenju. "Tri tedne pozneje je prišel dan, ki mi bo za vedno ostal v spominu."
Tisti dan je prosila Boga, naj po duhovniku, h kateremu bo šla k spovedi, prejme znamenje, da bi razumela, kakšna je njegova volja zanjo. "Po izpovedi svojih grehov sem duhovniku rekla, da mislim, da bom znorela, ker Boga ne slišim dovolj dobro in da čutim mir le med mašo, pri češčenju ali molitvi rožnega venca."
Spovednik ji je nakazal, naj se "dogovori za sestanek z Jezusom" in predlagal, naj se mu pridruži, ko bo obiskal samostan klaris v kraju Sauk Rapids, kjer je bil kaplan.
Zgodba se je končala štiri dni pozneje, ko se je Maria Elizabeth odločila, da bo postala redovnica. Odziv na to samostansko pot, ki traja že 50 let, je: "Bog je moral biti nor, da je razmišljal o takšnem življenju zame, ki sem tako rada potovala in bila zdoma."
Nikoli ni obžalovala svoje poti: "Vsak dan je pustolovščina in On me vedno izziva in pelje čez tisto, kar mislim, da so moje meje. V očeh sveta moje življenje velja za zapravljeno, a sedaj imam Boga, zato sem zelo zadovoljna. Ni me klical v materinstvo, temveč v duhovno materinstvo."
"'Ker moje misli niso vaše misli, vaše pota niso moja pota' (Iz 55,8) in Gospodove misli so vedno bolj presenetljive, bolj plodne in lepše!"
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
