María Julieta Ávila Pérez se je rodila v Xalapi v Veracruzu v Mehiki. Stara je 38 let, zadnjih 23 let pa živi v samostanu, ustanovljenem pod zaščito in vzorom svete Marceline.
Rodila se je kot tretji od devetih otrok. Družina je živela v predmestju, življenje pa je bilo še težje, ker je imel oče probleme s čezmernim uživanjem alkohola.
Kot deklica in najstnica je bila María Julieta iznajdljiva, ustvarjalna, zelo družabna, vedno obkrožena s prijatelji in izjemna v šoli. Poleg vsega tega je bila nenehno nemirna in neučakana: "V življenju sem bila vedno zelo nemiren človek in to me je pripeljalo do pravilnih in do veliko napačnih odločitev. Mislim, da sem se v mladosti velikokrat odločila napačno prav zaradi tega."
Odločila se je za življenje brez omejitev. "Imela sem svoje ideje in želela sem jih uresničiti. Ko sem hotela na pijačo, sem šla na pijačo, če sem želela narediti neumnost, sem jo naredila. Živela sem življenje popolnoma brez meja in to je bilo nevarno. S starši sem se vedno prepirala, ker nisem želela spoštovati omejitev. Spoznala sem, da se nekaterih stvari ne bojim. To me je spodbudilo k temu, da sem vedno spoznavala nove ljudi."
V kraju, kjer je živela, so bile glavne ulične tolpe in rada se je povezovala s fanti, ki so bili celo večji od nje. Pri 14 letih je tako začela zahajati v družbo, ki je jemala droge in pila alkohol. "Ponujali so mi delo, da bi prodajala marihuano ali kokain, a nisem hotela sprejeti. Od tam, kjer je bila droga, sem hitro odšla."
Ta skupina prijateljev zares ni bila dobra družba. "Videla sem, kako so ropali in ukradeno blago odnesli na svoje domove. Bila sem sokrivec teh dejanj, saj sem vedela, kaj počnejo. Nekateri so živeli oboroženi. Tudi sama sem že kot najstnica nosila orožje, ker sem se vedno bala, da me bo kdo napadel."
Kljub takemu načinu življenja María nikoli ni izgubila nedolžnosti: "V teh krogih ni bilo nobenih omejitev, vendar nikoli nisem imela izkušenj s spolnim odnosom, čeprav je bilo veliko priložnosti za to."
Zaradi uličnega načina življenja se je znala tudi tepsti, včasih je uporabila pesti, spet drugič orožje. V gimnazijskih letih se je preizkušala v uličnih bojih.
"Nekega dne sem šla ven s prijateljem in na križišču sta se nama približala dva fanta in nama prekrižala pot. Nasilno sta naju odpeljala do bližnjega skladišča in grozila s palicami, verigami. Niso mi storili nič, a prijatelja so hudo pretepli. Napadalca sta bila fanta, s katerima smo skupaj odraščali, vendar sta bila člana drugih tolp."
Leta pozneje sta napadalca postala del organizirane kriminalne skupine, danes pa sta že oba mrtva. "Tudi prijatelj, ki sta ga napadalca pretepla, je že mrtev, ker je prodajal mamila. Le jaz sem še živa. Gospod mi je dal življenje," pravi María Julieta.
Pri 14 letih je Julieta kot varuška skrbela za tri majhne otroke znanca, za katerega je celotna skupnost verjela, da je dobra oseba. "Najela me je njegova žena. Nekega popoldneva je prišel, mi vrgel sveženj denarja in rekel: 'Od tebe želim prav vse.' Bilo me je strah, a mi je uspelo pobegniti."
Najstnica je prišla domov brez sape in v velikem strahu, da ji ne bodo verjeli. Le mami je povedala, kaj se je zgodilo. "Tistega večera je moški prišel k mojemu očetu, spila sta kar nekaj alkohola. Ta oseba je v maščevanju, ker se to, kar je hotel, ni zgodilo, očetu povedala, da sem si sama želela spolnih odnosov z njim. Na koncu izmišljene zgodbe je rekel: 'Hej, želim kupiti tvojo hčerko.'" Oče ga je napodil iz hiše.
Začela je delati, da bi služila svoj denar. Skrbela je za pse, delala v kuhinji, hodila čistit po hišah bogatašev. Pri tem se je zgodilo, da je prišlo do kraje v hiši, kjer je čistila. "Obsodili so me zaradi kraje, ki je nisem storila. Najbolj me je bolelo, ker sem videla nezaupanje na obrazih staršev."
Opravili so preiskavo in ovrgli tožbo, ker so obstajali dokazi, da najstnica ni kradla. "Ta izkušnja mi je pomagala narediti nov korak v zrelosti. Razmišljala sem o tem, kaj lahko storim, da bi pomagala drugim."
Zaradi vsega, kar je doživela, in ker ni vedela, kaj bi sama s seboj, je doživljala krize in razmišljala o samomoru. Kljub vsemu je končala osnovno šolo in opravila sprejemni izpit za vstop v srednjo šolo. Takrat jo je obiskala prijateljica in ji povedala, da je v njen kraj prišla z namenom, da obišče samostan. Povabila jo je zraven.
"Zavrnila sem jo. Nehala sem verjeti v Kristusa, nehala sem verjeti v evharistijo. Do Boga sem bila namreč zelo kruta. Vedno sem ga prosila za dokaz in mu govorila: 'Če obstajaš, naredi spremembo v mojem življenju. Če obstajaš, mi daj, da to vidim.'"
Nenadoma je začela videvati zelo posebna znamenja. Nekoč je v njihovem kraju klestila grozljiva toča, ki je vse uničila. Takrat je prvič videla očeta in mamo, ki sta klečala in molila. To ji je zlomilo dušo in dejanje je razumela kot prvo znamenje.
Drugo znamenje je doživela po prepiru z očetom, ko jo je kar samo zaneslo v bližnjo cerkev. Tam je Gospodu rekla: "Hej, nisem dobro in ne vem, zakaj sem tukaj, saj sploh ne vem, kdo si! Tukaj sem, ker moji starši verjamejo vate." Takrat je v sebi začutila mir.
Od takrat naprej je María Julieta kljub temu, da je še naprej zavračala vero in duhovnike, začela čutiti potrebo po Bogu. "Čutila sem, da nekaj manjka. Nekega jutra sem vstala, šla k mami v službo, potrkala na vrata in ji rekla: 'Mama, želim, da mi pomagaš. Želim v samostan.'"
Po nekajmesečnem sprejemu so jo sestre poslale na študij, saj še ni dobro poznala svoje vere. Hitro je vzljubila vero in začela sprejemati svoje poslanstvo, a stara je bila le 15 let, zato jo je marsikaj še vedno oddaljevalo od Gospoda. Eden izmed razlogov je bil tudi fant, v katerega je bila zaljubljena, a dekle se je po dolgem premisleku odločilo, da je ljubezen do Boga večja. Po tej odločitvi je končno doživela mir v svoji duši.
Ko je postala redovnica, so ji dodelili delo v nevarnem območju Bolaños. Tam se je osredotočila na delo z mladostniki, ki so bili vpleteni v tolpe. Bog jo je tako uporabil prav na področju, ki ga je zelo dobro poznala. "To je eden izmed projektov, ki jih imam najraje, saj gre za usposabljanje mladih. Začela sem se družiti s skupinami, tudi s tolpami, z mladimi, da bi ugotovila, kaj potrebujejo, kako živijo. Na ta način želim spodbujati vrednote, življenje in izobraževanje."
Ta sestra je dokaz, da je mogoče spremeniti svoje življenje. In ko je ta premik usmerjen k Bogu, se zgodijo lepe stvari. "Bog nas najprej postavi ob zid, razoroži in poustvari. […] Kljub temu da smo polomljeni in ranjeni, poskrbi, da vidimo, kako lepi smo. Trpljenje je skrivnost, tako kot je skrivnostno tudi srečanje z Bogom."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
