Ali drži, da je poročni dan sicer najlepši dan v našem življenju, hkrati pa je povezan tudi s precejšnjo mero stresa in živčnosti?
O tem so se v 9. epizodi oddaje Reflektor razgovorili trije mladi pari, ki imajo nedavno izkušnjo poroke: Urban in Eva Barbič, Jan in Katja Golob ter Timotej in Meta Mencin.
V studiu pa smo njihove izkušnje komentirali trije že malce dlje poročeni: poročna fotografinja Bernardka Rupnik, zakonski in družinski terapevt Luka Mavrič ter voditeljica in koordinatorka področja Družina+ Tina Martinec Selan.
Zagotovo je eno izmed področij, kjer so mogoči prvi zapleti pri organizaciji poročnega dne, število povabljencev. Seveda so izredne okoliščine preteklega leta zaradi koronskih omejitev tudi tukaj poskrbele še za dodatne zaplete.
Kot sta povedala Jan in Katja Golob, sta morala število povabljenih skrčiti na 20. Potem pa so tukaj tudi sedežni redi, kjer "je treba paziti, da skupaj posedeš tiste, ki se razumejo, in narazen tiste, ki se ne," se spominja Timotej Mencin.
Kako pa se odločiti, ali v izogib morebitnim zameram povabiti prav vse sorodstvo, tudi tiste, s katerimi nismo zelo povezani? Ter koliko prijateljev in znancev naj povabimo? Bernardka Rupnik svetuje: "Pomembno je, da mladoporočenca zbereta okrog sebe ljudi, s katerimi se počutita sproščeno."
Nima se smisla slepiti, da organizacija poroke ter tudi sam poročni dan nista vsaj malo stresna. "Stres si sicer povzročimo sami zaradi svojih predstav, kako naj bi vse skupaj potekalo," opozarja Luka Mavrič, Bernardka Rupnik pa dodaja, da stres povzročajo tudi (pre)velika pričakovanja. Za nekatere, ki niso radi ali vajeni biti v središču pozornosti, je lahko stresno tudi dejstvo, da bodo njiju (mladoporočenca) ves dan vsi gledali.
Še zlasti moški imajo s tem kar težave, pravi Bernardka: "Številni moški se za poroko najraje ne bi odločili, da jih ne bi na poročni dan vsi gledali."
Tudi nekateri naši gostujoči mladoporočenci so priznali, da so na poročni dan kar "zašvicali". Torej ni določena mera stresa nič neobičajnega in morda nam je lahko lažje že zato, ker vemo, da nismo nič čudni, če smo na lastni poroki tudi malce nervozni.
Seveda se ob organizaciji večjih dogodkov skoraj vedno zgodi tudi kaj nepredvidljivega. Prej, kot se na to pripravimo, lažje nam bo. Luka Mavrič svetuje, naj vseeno poskušamo stvari vsaj deloma spustiti iz rok, saj v nobenem primeru ne bomo imeli vsega dokončno pod kontrolo.
Bernardka Rupnik se spominja, da je bilo preteklo leto leto strganih poročnih oblek, Jan in Katja Golob sta morala poroko prestaviti zaradi karantene, Urban in Eva Barbič sta skoraj zamudila k obredu, ker kozmetičarka ni pravočasno končala Evinega mejkapa …
Če se le da, naj si mladoporočenca rečeta: "A je lahko to najin dan? Kako si ga lahko narediva takega, da bova pri stvari in da bo po najini meri?'" svetuje Luka Mavrič. Bernardka Rupnik pa dodaja: "Mladoporočenca sta srce poročnega dne. Če želita, da se bodo povabljenci imeli lepo, se morata najprej onadva imeti lepo."
Gosta v studiu sta si edina v tem, da morajo vsi poročni običaji, za katere se odločimo, služiti mladoporočencema in njuni viziji poroke. Če bi ju neki običaj spravljal v stres ali bi se ob njem počutila neugodno, potem nima smisla. Prav pa je, da s svojimi željami seznanita tako povabljence kot tudi vaščane, sosede ipd., da ne pride do neljubih presenečenj.
"Čeprav so mi zagotovili, da moje neveste ne bodo ukradli, so me ukanili in jo vseeno ukradli," se Luka Mavrič spominja svoje poroke. "To je bilo zame neljubo presenečenje." V tem primeru lahko torej neki običaj prispeva k dodatnemu stresu, namesto da bi zbrane povezoval. Bernardka Rupnik iz svojih izkušenj kot poročna fotografinja pove, da si vedno več parov upa poročni dan narediti po svojih željah.
Kljub različnim okoliščinam in pripetljajem prav vsi naši pari pripovedujejo, da je bil njihov poročni dan čudovit in, kot pravita Meta in Timotej Mencin, da ne bi prav ničesar spremenila.
Prisotnost tistih, ki ju imajo radi, lepa pridiga, obred in glasba so med najpogosteje naštetimi najlepšimi trenutki poroke. Ženini pa so bili ganjeni ob tem, ko so svojo nevesto prvič ugledali na vratih cerkve in se je po cerkvi sprehodila do njih.
Kaj je torej poanta poroke? To niso cvetlice, piškoti niti pesmi ali obleka, pač pa Luka Mavrič povzame: "Bistvo cerkvene poroke ni to, da se zgodi v cerkvi, ampak da se zgodi v Kristusu. Da drug drugega prepoznava: 'Ti si meni Božji dar.' Če vidimo zakonca, ki se imata rada, ki se spoštujeta, lahko rečemo: takšen je Bog. Bog ljubi, Bog je zvest, Bog daje svobodo, spoštovanje, vztraja s tabo, tudi ko je težko, odpušča, je dobronameren, usmiljen, odkrit, pošten. To je smisel zakramenta zakona – da živimo ljubezen v Božjem smislu."
Naša osredotočenost naj bo torej na tem, kar je najpomembnejše, vse drugo se že nekako uredi. Bernardka Rupnik čudovito povzame: "Fokus neveste mora biti na ženinu in fokus ženina na nevesti. To je tudi tisto, kar po poroki ostane: možu žena in ženi mož."
