Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
"Jaz tega ne zmorem", "Meni to ne bo nikoli uspelo", " To je pretežko".
Znano? Velikokrat si v mislih postavimo ovire in izgovore, zaradi katerih se prepričamo, da nam nekaj ne bo uspelo, da mi nismo iz pravega testa, da bi dosegli svoje sanje, da je za druge to precej lažje, ker imajo boljše veze, so bolj nadarjeni, so bolj …
No, paraplesalka Lara Nedeljkovič, ki smo jo na Aleteii spoznali že pred časom, se teh izgovorov ne poslužuje, ampak vsak dan znova dokazuje, da kljub gibalni oviranosti lahko doseže vse, kar si želi.
Lara Nedeljkovič ima že od rojstva poškodbo hrbtenice. Kljub temu, da je na vozičku že celo življenje, nikoli ni imela slabih izkušenj. V vrtec, osnovno in srednjo šolo ter sedaj na fakulteto je hodila s hodečimi otroki. Vsi, ki jih je na svoji poti srečala, so jo normalno sprejeli in jo vključevali v družbo.
Starši njene diagnoze niso dojemali kot breme. "Oba starša delata v zdravstvu, mami je za moje stanje izvedela že med nosečnostjo. Ker dela v zdravstvu, je vedela, kaj to je, kako to gre. Zato so starši, ko sem bila majhna, veliko delali z menoj. Obiskovala sem različne terapije, da sem izboljšala stanje."
Z vztrajnim delom, tako nje kot staršev, lahko sedaj živi popolnoma samostojno življenje.
Zaradi invalidnosti nikoli ni imela stiske. Nikoli ni čutila, da ji karkoli manjka ali da česa ne more storiti. "Dobro, vsak ima obdobje najstništva, ko se sprašuje: 'Joj, zakaj sem pa jaz tak?' Ampak da bi se dojemala kot bistveno drugačno od drugih – tega ni bilo."
Morda je kdaj pomislila na to, da bi hodila, vendar pa je to ni nikoli ustavilo ali jo spravilo v slabo voljo. Prav tako ji dejstvo, da je na vozičku, ni preprečilo, da bi počela, kar jo veseli.
Leta 2017 je po dolgem prigovarjanju nekdanje sostanovalke v študentskem domu Lara prvič stopila skozi vrata plesnega kluba Zebra. "Povabila me je, naj pridem pogledat na trening. In sem šla. Vse se mi je zdelo tako fino, lepo. In sem si rekla: 'Dobro, bom pa še jaz to poskusila.'"
Sprva je to vzela le za zabavo, na treninge je hodila bolj poredko. Potem pa se je odločila, da bo ples vzela bolj resno. Bolj redno je začela obiskovati treninge in kmalu tudi tekmovanja.
Čez dobro leto je dobila soplesalca. Klemen Dremelj se je že pred tem veliko ukvarjal s plesom, vendar je moral zaradi poškodbe prenehati. Potem pa se je hotel vrniti na plesni parket. Hotel je nekaj drugačnega. Larin brat, s katerim sta pred leti plesala v istem klubu, mu je med pogovorom povedal, da Lara potrebuje soplesalca.
Oba sta se morala prilagoditi: Lara je morala paziti, da ga ni povozila, Klemen je moral paziti, da je ni prevrnil … "Seveda se zgodi tudi to. Klemenu je bilo morda vseeno lažje, ker je imel plesne osnove od prej in je moral temu znanju prilagoditi samo še voziček."
Lara v plesu zelo uživa, predvsem v hitrejših latinskih plesih. Na tekmovanjih dosega izjemne uspehe, je večkratna državna prvakinja, tudi na mednarodnih tekmovanjih dosegata visoke rezultate. Čeprav ima rada tako solo plese kot plese v paru, pa so ji plesi v paru bližje: "Ker če kdo naredi napako, sva kriva oba." 😊
Ob plesu je tudi osebnostno zrastla. "V prvi vrsti mi je ples dal veliko samozavesti, novih poznanstev, potovanje po svetu – veliko lepega in motivacijo za naprej."
Na mnenja drugih ljudi se ne ozira. "Če me nekdo pomiluje, na to ne reagiram. To je mnenje vsakega posameznika. Jaz ravno prek športnih dosežkov dokazujem, da to ni tako, kot določeni ljudje mislijo. Če ima nekdo svoje mnenje – ali slabo ali da pomiluje človeka na vozičku –, prav. Saj je to samo njegovo mnenje."
Vesela je vsake pohvale, ki jo prejme, saj tako dobi še več zagona za plesne uspehe. "Ravno pred kratkim je na tekmovanju mamica nekega plesnega para prišla do nas in nas pohvalila, da nas občuduje, da smo kot ostali, da zelo lepo plešemo. To se mi zdi vedno zelo lepo, da nas tudi starši hodečih na tekmovanju lepo sprejmejo in pohvalijo, da so veseli, da smo vključeni in da lahko pokažemo, kaj znamo."
Lara ne ve, kaj ji bo prineslo življenje. Redna zaposlitev morda ne bo dopuščala, da bi se s plesom še naprej ukvarjala v tolikšni meri kot sedaj. Življenje bo ob službi in družini potekalo drugače, kljub temu pa se plesu ne bo povsem odrekla.
