Omogočite delovanje Aleteie tudi v prihodnje in nas podprite. Naša prihodnost bo tudi vaša.
Natalija Obadič, diplomirana vzgojiteljica predšolskih otrok in mati štirih otrok, je pri sinovih treh letih na rednem pregledu pri psihologu izvedela, da ima ADD ali motnjo pozornosti ("hitro odkrenljiva pozornost") in da bo njegova vzgoja terjala ogromno časa in energije. Vsa družina se je prilagodila Lovru, ki se ga vsi učijo sprejeti takšnega, kot je, navihanega, čutečega, ljubečega in tudi zelo zahtevnega. Natalija je leta 2019 napisala knjigo z naslovom O, ti naš Lovro, v kateri z nami deli zgodbo o otroku z motnjo pozornosti.
Lovro je najmlajši družinski član. Družbo mu bogatijo 15-letna sestra Katja in brata Miha (14 let) ter Anže (12 let). Kdaj ste začeli opažati, da je z njim drugače, kot je bilo pri vzgoji starejših otrok? Da se drugače vede, potrebuje več pozornosti, več časa, da usvoji nekatere spretnosti, ipd.?
Že med nosečnostjo sem ugotovila, da je nadvse živahen. Resda sem pri 11 tednih izgubila njegovo dvojčico, zaradi nosečniškega diabetesa pa je bil rojen prezgodaj. Večje razlike so se pokazale takoj, ko je shodil, kar je bilo v primerjavi z drugimi otroki precej pozneje. Nadaljnja odstopanja so se pojavila pri starosti dveh let, med igro, ko je največkrat vse igračke razmetal naokoli, ob tem, da se ni igral nobene konkretne igre. Ko je imel že tri leta, je še vedno težko sledil osnovnim navodilom in pravzaprav nam ni bilo jasno, v čem je problem.
Danes, ko ima že dobrih osem let, mu je od iger najljubše sestavljati lego kocke; takrat dobi njegova domišljija prosto pot in sestavlja vse mogoče konstrukcije, cele tovarne. Prosil nas je npr. za pokvarjeni kruhomat in prenosni računalnik; iz ogrodja avtomata sestavlja različne stvari, denimo ladjo, iz računalnika pa zbira vse čipe, žičke, svetleče diode in se s tem odlično zamoti. Najraje se igra sam, saj njegove ideje tako najbolj pridejo do izraza.
Za diagnozo ADD ste izvedeli na rednem pregledu pri psihologu. Lovro je imel takrat tri leta. Kaj ta diagnoza pomeni in v čem je deček drugačen od vrstnikov? Pri učenju, druženju, med igro? Kako se je Lovro vključil v razred in kako sprejema šolo?
Lovro se je v razred vključil precej dobro, tudi v vrtcu, ki ga je obiskoval, ni bilo večjih težav. Te so nastopile v šoli, kjer je treba biti dlje časa pri miru in sedeti za mizo; skakal je v besedo, med igro pa je večkrat hotel uveljaviti svoje. Ko sva se doma pogovorila, zakaj ga drugi včasih izključujejo, sem mu pojasnila, da se to zgodi predvsem takrat, ko hoče imeti glavno besedo izključno on, in da se mora znati prilagoditi sošolcem. Delala sva na tem in stvari so se izboljšale.
Če pa se dotaknem šolske učne snovi, Lovra vznemiri že samo soočenje s količino gradiva, ki ga vidi pred seboj v delovnem zvezku. Naredil bi le tisto, kar ga zanima in kar mu je všeč.
Lovro potrebuje veliko gibanja, interakcije, tudi zvočne dinamike in dražljajev. Že od malega uživa, ko igra na bobne. Ves čas se mu mora nekaj dogajati. Kako to usklajujete in uravnavate, ko ste v okoliščinah, kjer se pričakuje, da se človek ustavi, umiri? Recimo pri obisku nedeljske maše?
Ko je bil še v vozičku, je bilo veliko lažje. Vse bolj nemiren je postajal, ko je shodil in ni mogel ostati pri miru toliko časa, kot maša navadno traja. Z rokami je opletal okoli sebe in mi v gibanju nehote z nosu zbil očala, ki so sfrčala po prostoru, kar je seveda povzročilo negativne poglede ljudi.
Po tem dogodku sem šla do duhovnika, mu opisala sinovo motnjo pozornosti in dodala, da Lovra ne glede na vse učimo, kako v dani situaciji prebroditi nemir in vztrajati, da podobni primeri ne bi smeli postati razlog za odhod iz cerkve. Duhovnik je razumel našo zagato, ni nas odganjal, da bi morali, da zagotovimo mir, zapuščati cerkev.
Kmalu sem tudi sama ugotovila, da Lovro potrebuje predvsem širše vidno polje, v katerem lahko celovito spremlja dogajanje. V cerkvi sva izbirala zlasti prvo vrsto, po nasvetu specialne pedagoginje sem ga v podobnih trenutkih nemira začela masirati, kajti ti otroci potrebujejo veliko zunanjih dražljajev, tako slušnih kot taktilnih. Pri petih letih je na duhovnikov predlog Lovro začel ministrirati in vse skupaj je pripomoglo k temu, da zdaj veliko lažje prebije čas tudi v cerkvi.
Kako ste kot družina sprejeli velik izziv – pot z Lovrom, ki od staršev in sorojencev terja veliko potrpljenja, razumevanja, doslednosti in energije? Kaj vas na zahtevni poti sinovega odraščanja najbolj opogumlja, krepi in bodri?
Na tem mestu moram še posebej pohvaliti vse svoje otroke in predvsem, kako resno so sprejeli naš primer in kako nama z možem ves čas pomagajo. Če Lovra ne bi ves čas spremljali, ga opozarjali in preusmerjali, bi, kot mi govorijo izkušnje in drugi sorodni primeri otrok z motnjo pozornosti, odraščal kot neke vrste samorastnik, čeprav v krogu družine. Zato smo se skupaj pogovorili, da moramo kot družina sodelovati, v zahtevah do Lovra pa biti zelo dosledni.
Če ponazorim: ugotovili smo, da je pri posredovanju kakršnihkoli navodil treba z njim najprej vzpostaviti neposreden stik: počepniti k njemu, ga prijeti za rame in ga pogledati v oči. Prav tako smo se igrali igre, ki so ga še posebej pritegnile; zelo rad je imel na primer igro z baloni, ko smo se postavili v krog, medtem ko je bil eden v sredini. Ta nas je klical po imenih (k sreči smo veččlanska družina) in šele ko je bil nekdo od nas izzvan, je ulovil balon, s čimer se je Lovro prek igre učil izmenjave in se privajal, da ne more biti vedno le on prvi. V tej igri je neizmerno užival, kakor tudi v odbojki z balonom.
Zaradi razbremenitve med dnevnimi opravili se doma držimo tudi delovnega urnika, ki smo mu dodali še dodatni nadurnik – skrb za Lovra, kar pomeni, da si delo in pomoč, ki jo potrebuje, razdelimo.
Obravnava ADD vključuje veliko multidisciplinarnih pristopov, od farmakološkega, psihoizobraževalnega in psihoterapevtskega. Kateri od teh se je pri Lovru izkazal kot najučinkovitejši in ali je obravnava z zdravili pri njem potrebna? S katerimi strokovnjaki sodelujete?
Z obravnavo motnje ADD pri Lovru smo začeli pri psihologinji, ki nas je usmerila še k specialni pedagoginji, ta pa nato še k pedopsihiatrinji. Zdaj, ko obiskuje šolo, ima odločbo, tako da imamo obravnave pri omenjenih specialistih, če je potrebno, medtem ko so bili obiski specialistov prej redni. Z možem sva ugotovila, da je pomembno sodelovanje z vsemi naštetimi strokovnjaki tako za Lovra kot za naju.
Specialna pedagoginja ga je z različnimi vajami privajala na vztrajnost, grafomotoriko, na način razmišljanja, povezovanje stvari med seboj in ga tako uvajala v šolski proces. Pedopsihiatrinja je bila bolj pozorna na njegovo sposobnost sodelovanja, notranjo samopodobo, počutje, doživljanje ipd. Glede vprašanja o obravnavi motnje z zdravili smo se posvetovali s specialistko, a za zdaj jih Lovro ne potrebuje.
Z možem obiskujeta skupino Presta (skovanka, izpeljana iz besedne zveze Preizkušeni starši; op. p.), ki je namenjena medsebojni podpori, spodbujanju in deljenju skupne izkušnje z drugimi starši, ki se ob otroku prav tako soočajo z ADD in drugimi podobnimi težavami. Kako pomembna so za vas ta srečanja?
V okviru Preste sodelujeva v Marijinem delu, znotraj katerega smo se povezale družine s sorodno izkušnjo. Med nami je bila tudi specialna pedagoginja, z vprašanji smo se lahko v veliki meri obračali nanjo, kar nas je spontano povezalo v zelo močno in aktivno skupino, v kateri gojimo iskrene odnose. Skupina je pomembna za nas starše, da se med seboj podpiramo in razumemo stisko drug drugega, kajti kdor nima te izkušnje, nas ne razume.
Kako je z obravnavo otrok in mladostnikov z ADD v Sloveniji? Menite, da smo v vzgoji in šolstvu kos izzivom, ki jih terja bolj neposreden in poglobljen odnos, z namenjanjem več individualne pozornosti posamezniku z ADD? Kako je v praksi in kaj kot mama z neposredno izkušnjo te motnje najbolj pogrešate?
Sistemsko otroci z ADD v šoli nimajo zadovoljive pedagoške in strokovne podpore, so v zelo nezavidljivem položaju. Menim, da je naš šolski sistem narobe usmerjen, bolj kot ne prilagojen za "pridne punčke".
Gre za zelo kompleksno področje in če strnem, je Lovrov položaj v šoli precej odvisen od učitelja samega. Če ima ta dovolj pedagoškega občutka in se zaveda, da gre za otroka, ki je drugačen, se mu zna približati in ga sprejeti, se bo tudi Lovro v svoji drugačnosti počutil sprejetega in bo odvrgel blokade. Če pa ga učiteljica ne razume in ga ima za razvajenega, nesramnega ter neotesanega otroka, se bo zaprl vase, postal upornik in se občasno vedel impulzivno.
Izjemno srečo smo imeli v prvem razredu; učiteljica je Lovra zelo dobro razumela, se mu posvetila in razgibala učno uro, ko je ugotovila, da je zbranost nekoliko popustila. Pouk so tako za hip prekinili, se malo razgibali, zapeli kako pesmico in učni proces je zopet lažje stekel. Pri Lovru je namreč tako, da potrebuje več interakcije, med učnim delom ga moramo ves čas spodbujati, ga občasno malo prežgečkati in ga s tem aktivirati.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
