Samuel Piermarini prihaja iz Rima in je velik oboževalec znanega italijanskega nogometnega kluba AS Roma.
"Žogo sem začel brcati, ko sem bil star pet let. Spremljal sem prav vsa nogometna prvenstva. Moj junak je bil Gianluigi Buffon, prava legenda italijanskega nogometa, ki sem ga skušal posnemati," pripoveduje Piermarini.
Priznava, da se je zaradi nogometa v življenju marsičemu odpovedal. "Nikoli nisem užival veliko alkohola, nisem kadil cigaret, ob sobotah pa sem se z zabav vračal prej kot sošolci, ker smo imeli v nedeljo vedno tekme."
Popolnoma se je posvetil treningom mladinske ekipe, kjer je njegov talent opazil Andrea Stramaccioni. Pri sedemnajstih letih so ga povabili na prve treninge v AS Roma. Trener se je hitro odločil, da ga pokliče za drugega vratarja v klubu.
Piermariniju so ponudili donosno pogodbo. Še danes v svoji pisalni mizi hrani dokument, ki bi mu omogočal razkošno življenje. Na njem je datum: 23. januar 2010. Njegova sanje so se uresničile, svet je imel na dlani, pojavil se je prvi velik denar, nogometne zvezde, ki jih je do tedaj občudoval, pa bi postale njegovi prijatelji.
"Toda prav takrat sem začutil, da nisem ustvarjen za to in da me priložnost, ki se mi ponuja, ne osrečuje." Ko je na presenečenje družine, prijateljev in predvsem trenerja odstopil od podpisa pogodbe, ni razmišljal o tem, da bi postal duhovnik. Klic je prišel nekaj mesecev po tem, ko se je odpovedal sodelovanju z ekipo iz prestolnice.
Prizadevanje za večje stvari mu je bilo vcepljeno na neokatehumenski poti, na katero se je podal s svojimi starši. "Maša in cerkev sta bila zame pomembna, vendar ne pretirano. Kljub vsemu smo se s prijatelji pogovarjali o pomembnih življenjskih temah in se učili sprejemanja radikalnih odločitev. Nikoli nisem rad počel stvari polovičarsko," se spominja.
V tistem času se je v njegovem življenju pojavila tudi ljubezen na prvi pogled. Z dekletom sta si delila skupne vrednote in imela podobne strasti. Po enem letu sta se zaročila. "Na neki način je bilo vse v redu, toda zavedal sem se, da me tudi ta ljubezen ne osrečuje. V srcu sem čutil praznino. Vprašal sem se, zakaj je tako."
"Na to, da bi postal duhovnik, sem prvič pomislil med potovanjem z vlakom. Brez očitnega razloga sem začel obujati spomine na čudovite duhovnike, ki sem jih srečal na svoji poti. Konkretni obrazi in konkretne situacije. In na moje veliko presenečenje sem pomislil, da želim biti takšen kot oni."
Prizna, da je potrditev te poti prinesel prepir z dekletom in prekinitev zaroke zaradi malenkosti, ki jim pred tem sploh ne bi posvečal pozornosti.
Manj kot leto in pol po prekinjeni nogometni pogodbi je Samuel s starši odpotoval v Düsseldorf na sestanek z ustanoviteljem neokatehumenske poti. Tradicija teh srečanj je tako imenovana vstaja poklicanosti, kjer se posameznike, ki v svojih srcih čutijo poklicanost za duhovniško in redovniško življenje, na srečanju prosi, da vstanejo.
"Kiko sploh ni uspel do konca izreči vabila, ko sem bil že pri oltarju. Bil sem srečen. Lepo je, da sem klic prejel na nogometnem stadionu," pove v smehu.
"Zdelo se mi je, da sem našel občutek izpolnjenosti, ki sem ga pogrešal. Starši so opazili, da izžarevam srečo. Začel sem odkrivati svet in odpirati oči za Njegovo zelo zapleteno resničnost."
Skupaj z drugimi bogoslovci so ga misijonska potovanja vodila tudi v Avstralijo, kjer je delal med Aborigini, v Ekvador, kjer je izkusil revščino, in v Kalkuto, kjer je sledil stopinjam Matere Terezije.
"Svet se mi je resnično postavil na glavo, ko so me leta 2017 poslali v misijon v Brazilijo. To nista bila več le dva počitniška meseca, ki se hitro iztečeta, temveč leto in pol prave službe, ki je dokončno preizkusila mojo poklicanost," pravi oče Samuel.
Začel se je učiti portugalsko. Živel je v hiši brez kopalnice in kuhinje. Obroke je jedel skupaj z lokalnimi prebivalci, s katerimi si je delil tudi prho. "Prikrajšan sem bil za vse izhodne poti, ki sem se jih posluževal pred tem. Klici staršev ali prijateljev mi niso bili v veliko pomoč. Niso bili z mano. Ni bilo niti duhovnega očeta, ki mi je bil do tedaj v oporo. Ostal je le Jezus in ljudje, ki mi jih je poslal," se spominja.
Nekoliko prestrašen in, kot pravi, negotov je pridigal evangelij in bil z ljudmi, Bog pa je delal čudeže. "Najbolj se spominjam družin, ki so si po letih hudih prepirov odpustile in začele novo življenje."
Po vrnitvi iz Brazilije je bil posvečen v diakona in začel delo v eni izmed obrobnih župnij večnega mesta, kjer cveti kriminal in se množijo socialne težave, mladi pa ne vidijo upanja za prihodnost.
"Na obrobju Rima in v brazilskih slumih imajo ljudje enake sanje in želje. Potrebujejo nekoga, ki jih bo spremljal, jim pokazal Boga in jim pomagal živeti dostojanstveno življenje."
Nesojeni nogometaš še vedno poseže po žogi, uporabi jo kot orodje evangelizacije.
"Skupna igra na igrišču gradi odnose, ki vodijo k postavljanju pomembnih vprašanj in sprejemanju odločitev. Živimo zato, da storimo nekaj velikega. Primeren je Frančiškov opomin, da je treba mlade naučiti sprejemanja radikalnih odločitev in ne začasnega vegetiranja."
Na vprašanje o papeževem posvečenju odgovori s svojim značilnim smislom za humor: "To je vendar najbolj naraven razplet. On je rimski škof, jaz pa Rimljan. To je tako, kot da bi skupaj igrala za najmočnejšo ekipo sveta, se pravi za Cerkev!"
Njegove sanje so, da bi ljudje odkrili, kako lepo je biti kristjan in da je to prava pot do sreče.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
