Vse se je začelo s strahovitim potresom, ki je leta 1511 na Kranjskem porušil večino gradov. Zatreslo je tudi grad Lihtenberk (nemško Lichtenberg), v katerem je živela rodbina Wagen. Ta grad je ležal pod današnjim gradom Bogenšperk v občini Šmartno pri Litiji.
Ker grad Lihtenberk, ta je bil zgrajen že v 13. stoletju, ni bil več varen za bivanje, so Wagni v bližini zgradili grad Bogenšperk. Ta je prvič omenjen leta 1533 kot Wagensperg. Torej sestavljenka iz priimka plemičev Wagnov in nemške besede berg oziroma perg (sl. gora). Bogenšperk je slovenska različica nemškega imena gradu.
Zanimivost
Grad Bogenšperk je bil zgrajen na živi skali, in sicer zato, ker so bili prepričani, da ga bo morebitni nov močan potres manj prizadel. Wagni so grad nato razširili in dograjevali. V tem času je tudi dobil značilno renesančno podobo.
Rodbina Wagen je leta 1630 po moški liniji izumrla, zato so v grad prišli menihi avguštinci. Niso pa postali lastniki Bogenšperka, saj je zadnji lastnik gradu, Jurij Wagen, umrl v precejšnjih dolgovih.
Njegov glavni upnik je bil Horacij Carminelli, celjski lekarnar, ki se je leta 1618 preselil v Ljubljano in tu pozneje postal župan. Carminelli je menda umrl že leto po tistem, ko je dobil grad. Grad je nato dobil v roke Krištof Kočevar, ki ga je takoj prodal plemiču Juriju Kajzlu.
Grad je od rodbine Kajzel leta 1672 kupil Janez Vajkard Valvasor. Valvasor, ki je imel po očetovi strani daljne korenine v italijanski deželi Bergamo, je v gradu med drugim uredil bakrorezno delavnico in tiskarno bakrorezov. Na Bogenšperku je Valvasor tudi napisal znamenito Slavo vojvodine Kranjske iz leta 1689.
Izdelava in tiskanje bakrorezov sta bila precejšen denarni zalogaj za Valvasorja. Ta je imel dolgove, še preden je postal lastnik gradu, po denarno neuspešni bakrorezni avanturi pa je bilo le še huje. Obubožani Valvasor je tako moral leta 1692 prodati Bogenšperk.
Valvasor je prodal tudi zbirko okoli osem tisoč grafik in grajsko knjižnico, v kateri je imel več kot 2.500 knjig. To je bila v takratnih časih največja knjižnica na Slovenskem. Knjižnico in grafično zbirko je najprej ponudil v odkup kranjskim deželnim stanovom, ki pa ponudbe niso sprejeli. Ker ni našel kupca na Kranjskem, jo je na koncu prodal zagrebški škofiji.
Po Valvasorju je bil grad osemdeset let v lasti družine Gandin in z njo sorodstveno povezane družine Höffern. Leta 1759 je v grad udarila strela in zanetila požar, ki je močno poškodoval grajsko poslopje. Höfferni so bili po Wagnih in Valvasorjih že tretji plemiški lastniki Bogenšperka, ki so padli v hude dolgove.
Leta 1783 je tako lastnik gradu postal glavni upnik Janez Mihael Skube. Leta 1792 je grad kupil Janez Štefan Bogataj, njegov sin Ignac pa je leta 1853 grad skupaj s posestvom prodal knezu Weriandu Windischgrätzu, ki je v tem času nakupil celo vrsto gradov po Kranjskem in spodnjem Štajerskem.
Na gradu je od leta 1905 naprej živela tudi vojvodinja Mecklenburška, rojena kot princesa Marie von Windischgrätz. Ta je zbirala najdbe arheoloških raziskav gomil iz železne dobe in jih hranila v treh sobanah na gradu. Kot piše spletna stran litijske občine, je bila zbirka prodana na dražbi in se zdaj nahaja v ZDA.
Leta 1943 so po kapitulaciji Italije Windischgrätzi grad zapustili, menda na zahtevo Nemcev. Umaknili so se v Italijo skupaj z največjimi dragocenostmi. A so imeli smolo, saj so vlak, na katerem je bila oprema z gradu, napadla zavezniška letala in jo uničila. V grad je po odhodu Windischgrätzov prišla nemška vojska.
Po drugi svetovni vojni je bil grad izropan (še pred tem je bila na gradu nekaj časa vojaška bolnišnica), saj so skoraj vse pohištvo vzeli domačini iz okolice. V opustošen grad so prišli leta 1949 jezuiti, ki so bili izgnani iz Ljubljane. Po njihovem odhodu leta 1964 je grad postal last podjetja Investicijski biroji Trbovlje, od leta 1972 pa je občinska last (najprej občine Litija, zdaj pa občine Šmartno pri Litiji).
Zdaj je v gradu, ki je kulturni spomenik državnega pomena, muzej, v gradu se odvijajo kulturne prireditve, poskrbljeno pa je tudi za gostinsko dejavnost. Eden od najlepših renesančnih gradov na Slovenskem je že nekaj desetletij tudi priljubljen prostor za poroke.
Vir: spletna stran bogensperk.si
