Madridski duhovnik Rubén Pérez Ayala je bil žrtev eksplozije, ki jo je 20. januarja letos povzročilo uhajanje plina v eni izmed ulic španske prestolnice.
Duhovniško posvečenje je 36-letnik prejel junija lani in nastopil svojo službo v župniji La Virgen de la Paloma v središču Madrida. Tam je spoznal Gabriela, svojega ministranta, in z njim stkal prijateljstvo, o katerem pripoveduje v spodnjem pismu.
Rubén je bil v župnijski zgradbi na ulici Calle de Toledo, ker je hotel pomagati pri popravilu plinskega grelnika vode. Čeprav so ga v bolnišnico pripeljali živega, je nazadnje zaradi posledic strašne nesreče umrl. Eksplozija v središču Madrida je takrat vzela življenje štirim ljudem in pretresla vso Španijo.
Mladi duhovnik je šele dobro začel svojo poklicno pot, vendar je že nakazal nekaj obrisov tega, kar bi lahko postal. Med njegovo dediščino je tudi pismo, ki ga objavljamo v nadaljevanju, napisal pa ga je Gabrielu, fantu z Downovim sindromom, ki je "duhovniku začetniku" pomagal pri prilagajanju na novo župnijo.
Po šestih mesecih od duhovniškega posvečenja me je škof zadolžil za vodenje župnije. Nadomestiti sem moral župnika, ki je tam delal več kot 30 let, zaradi česar so me domačini težko sprejemali. Naloga je bila težka, vendar rodovitna, kar pa se ne bi moglo zgoditi brez pomoči otroka, ki mu je ime Gabriel ... On je glavni junak te zgodbe.
V drugem tednu mojega prihoda v župnijo je k meni prišel mlad zakonski par in predstavila sta mi svojega sinčka, fanta z Downovim sindromom, ter me prosila, ali bi ga sprejel za ministranta.
Najprej sem pomislil, da bi prošnjo zavrnil, pa ne zaradi tega, ker je bil otrok s posebnimi potrebami, temveč zaradi vseh drugih težav, s katerimi sem se soočal na začetku svoje nove službe. Vendar nisem mogel reči ne, kajti ko sem ga vprašal, ali bi bil moj ministrant, ni odgovoril, temveč me je z obema rokama objel okoli pasu. Kako bi ga lahko zavrnil!
Naročil sem mu, naj pride naslednjo nedeljo četrt ure pred začetkom maše, in res je točno ob dogovorjeni uri čakal pred zakristijo, oblečen v ministrantsko obleko, ki jo je posebej za to priložnost sešila njegova babica.
Dodati moram, da je njegova navzočnost pritegnila še več župljanov, saj so ga njegovi sorodniki želeli videti prvič v vlogi ministranta. Sam sem moral pripraviti vse potrebno za potek maše, saj nisem imel nobenega drugega pomočnika.
Tako sem tekal z enega na drugi konec in se šele tik pred začetkom maše zavedel, da Gabriel ne ve ničesar o ministriranju. V časovni stiski sem mu rekel samo: "Gabriel, narediti moraš vse, kar ti bom rekel. Zmenjeno?"
Bolje bi bilo, da tega ne bi rekel, kajti Gabriel je najbolj ubogljiv otrok na tem svetu. Začela sva z mašo. Ko sem poljubil oltar, je mali storil enako in ostal kot prilepljen nanj.
Med pridigo sem opazil, da se verniki smehljajo, in to je zelo razveselilo moje mlado duhovniško srce, vendar sem kaj kmalu dojel, da ne gledajo mene, temveč malega Gabriela, ki mi je sledil in poskušal posnemati vsak moj gib.
Ko je bilo maše konec, sem mu pojasnil, kaj lahko počne in česa ne, med drugim sem mu rekel tudi, da oltar lahko poljubim samo jaz. Povedal sem mu, da se duhovnik s tem poljubom združi s Kristusom.
Gledal me je s svojimi velikimi vprašujočimi očmi, ne da bi prav razumel vse, kar sem mu razlagal ... Potem pa mi je naravnost rekel: "Daj no, jaz bi tudi rad poljubil oltar ..." Spet sem mu razložil, zakaj ne ... Nazadnje sem mu rekel, da bom jaz to storil za oba. Zdelo se je, da s tem soglaša.
Toda naslednjo nedeljo, ko sem na začetku maše poljubil oltar, sem videl, kako je Gabriel obenj pritisnil svoje lice in se ni odmaknil, na njegovem obrazku pa je žarel velik nasmeh.
Moral sem mu povedati, naj tega ne počne več. Na koncu maše sem mu dejal: "Gabriel, saj sem ti rekel, da ga bom jaz poljubil za oba."
Odgovoril mi je: "Saj ga nisem poljubil. On je poljubil mene!" Čisto resno sem odvrnil: "Gabriel, ne hecaj se z mano!" On pa: "Res, polno poljubov mi je dal!"
Način, kako je to rekel, me je napolnil s sveto zavistjo. Ko sem zaklenil cerkev in se poslovil od vernikov, sem se približal oltarju, nanj pritisnil lice in rekel: "Gospod ... poljubi me tako, kot si poljubil Gabriela."
Ta otrok me je spomnil, da delo ni moje in da bom srca tega ljudstva lahko osvojil samo iz tesne in ljubeče združenosti z edinim duhovnikom: Kristusom. Od takrat naprej je moj poljub oltarja vedno dvojen, saj po tem, ko ga poljubim, nanj položim še svoje lice, da poljub prejmem nazaj. Hvala, Gabriel!
Naše delo, ko druge poskušamo približati skrivnosti odrešenja, nas kliče, da se najprej sami srečamo z Njim. Tako kot sem se naučil od svojega dragega ministranta Gabriela: preden poljubim Kristusov oltar, moram sam prejeti njegov poljub!
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 28.
