Intervju s starimi starši slovenskega kolesarskega zvezdnika Tadeja Pogačarja, ki je drugič zapored slavil na dirki po Franciji, je za Našo družino nastal lanskega septembra. Objavljamo ga v prilagojeni in skrajšani obliki.
Kaj Tadeja dela tako izjemnega športnika?
France: Ne vem. Ne vem, kje vzame te moči, ker drugače je skromen, preprost fant. Mora biti neka višja sila. Ženine prijateljice pravijo, da je to zato, ker toliko moliva zanj. A midva v glavnem prosiva le, da ne bi imel nesreče. Da bi tako izstopal, pa se nam ni niti sanjalo.
Pa vendar ste na vnuka in njegove uspehe, ki jih ni malo, verjetno zelo ponosni?
France: O, seveda. Težko nama je le, da mu ne moreva osebno čestitati za uspeh.
Anica: Na ulici in pred cerkvijo me ljudje sprašujejo, koliko sem ponosna. A sploh nimam občutka ponosa. Hvaležna sem! Hvaležna sem za ta dar in da ga je znal izkoristiti. Vsi imamo mnogo darov, drugo je, koliko jih poiščemo in znamo gojiti in vztrajati. V skrbeh niti nisem. Bolj izročam, da bi zmogel in ostal tak, kot je, prijazen in pošten. To tudi začutiš, ko se z Rogličem skupaj peljeta ali ko sta skupaj prišla v cilj. Čutiš, da sta prijatelja med seboj in da si pomagata. To, da dovoliš, da tudi drug zmaga. Lahko bi bila rivala, kar sicer sta, a v pozitivnem.
Ko bi to sodelovanje, ki ga vidimo v športu, znali Slovenci uporabiti tudi kje drugje. Če bi se znali zgledovati po športnikih in stopiti skupaj, bi bili lahko tudi v družbi tako uspešni kot v športu.
Športniki veliko naredijo za narodno zavest in ponos. Ko je na Elizejskih poljanah donela slovenska himna, je verjetno zatrepetalo srce vsakega Slovenca, ki je to spremljal. Če pa doni vnuku v čast …
France: … te še bolj prevzame. Naježi se ti koža, drugače ne znam povedati. Res je posebno doživetje, ko slovenskim športnikom v čast zaigra slovenska himna, če je pa iz tvojega roda, še toliko bolj. Tega res nismo pričakovali. Tako kot je Tadej rekel, kot bi sanjal.
Tadejev moto je: nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj. Je bil od nekdaj tako vztrajen?
Anica: Za določene stvari. (smeh)
France: Ja, to je pa bil. Ko ga je mami vozila k nam v varstvo, se je prilepil na balkonska vrata in vztrajno jokal. Nekaj časa sem skupaj pazil štiri vnuke, ko smo šli po vasi in je zagledal lužo, sem ga lahko še bolj držal, a je toliko potegnil, da je čofotal po luži.
Je bil nagajiv?
France: Malo že, nikoli pa žleht ali da bi komu škodo delal. Tudi v šoli.
Anica: Vedno je bil iskriv, pošten in miren, a poln življenja.
V medijih ga označujejo za kolesarski čudež, čudežnega dečka, da je to, kar počne, nadrealizem … Kako ga vidite vi?
France: V njem ne vidim nobene čudežne stvari. Je povsem povprečen fant, je pa res, da ima v sebi vztrajnost, moč in voljo, da je lahko prišel tako daleč. Vedno še rečem, da je on s Klanca doma in da je veliko hodil k nam na Goro, da so mu klanci in gore zlezli pod kožo. (smeh)
Anica: Ko so bili še mlajši, sta se oba z bratom Tilnom vozila celo z monocikli. Pred cerkvijo so se spuščali po stopnicah, v gozdu so imeli skakalnico, prikolesarila sta k nam na Goro … Neverjetno. V kolo in kolesarstvo se je zaljubil. Če nekaj delaš z ljubeznijo in imaš vizijo, potem ni težko. Sem ga že vprašala, če res ne more početi kaj drugega, da ne bi toliko garal. Pa mi je odgovoril: Babi, jaz si ne predstavljam, da bi počel kaj drugega, jaz bi trpel v pisarni, tu sem na svobodi. Za klance pa pravi, da rad trpi. Tudi po koncu ene etape je dejal: Sem videl, da drugi trpijo, potem sem pa še jaz. Zato je še bolj pritisnil na pedala.
Vrhunski šport je danes eno samo gladiatorstvo. Vama je s tega pogleda težko, da je prišel tako daleč?
France: Zaradi tega ne. Skrbi naju le, da se ne bi ponesrečil.
Anica: Se mi zdi, da organizatorji danes pretiravajo, da so dirke pretežke. Na primer ko so vozili po makadamu in se je pred njimi peljal motor, da se je dvigal prah, in so to morali vdihovati … To me je res bolelo. Hočejo vedno večje dosežke in večje napore, v vseh športih. To ni več zdravo. Podobno je tudi v podjetjih.
Da je prišel tako daleč, je Tadej moral vložiti veliko časa in energije. Imate občutek, da mu je to vzelo kaj otroštva in mladosti?
Anica: Meni je bilo težko, ko sta bila oba z bratom Tilnom ministranta in sta to opustila. Naš župnik zelo vabi fante in dekleta k ministriranju in jih ima čez 60, vendar morajo redno, tudi čez teden dežurati. Tadej in Tilen tega s treningi nista mogla uskladiti. Župniku je bilo žal zanju in tudi meni osebno je bilo težko. A po drugi poti mislim, da ko dozorijo, se bodo že vrnili.
Pri tem ste jim vi, Anica, velik zgled. Ste precej vpeti v pomoč na župniji.
Anica: Tudi Tadejev oče je bralec berila. Sama sem se vključila po upokojitvi in sem hvaležna za ta dar in blagoslov. Prej sem imela težave. Bila sem namreč učiteljica in sem morala svojo vero tudi tajiti, skrivati. Ob vseh naporih doma in v službi nisem bila toliko pogumna in sem se bala dodatnih pritiskov. K maši sem zato hodila vsepovsod, v Kamnik, Škofjo Loko, Kranj, Šenčur, v Ljubljano, na Brezje … Hvaležna sem, da me je mož v tem podpiral in poskrbel za otroke in kosilo.
Močno vero morate imeti, da vas to ni ustavilo.
Anica: Takrat smo vsi še imeli močno vero. Zelo nas je gnalo, da smo šli k maši. Če jaz kdaj v nedeljo nisem mogla iti, je šel pa ata dvakrat. Vedno. Pri nas doma je bila tudi navada, da je šel eden od hiše vsak dan k maši. Tako je bilo včasih, tudi Družino smo imeli vsi naročeno, da smo podpirali slovenski časopis in versko življenje.
Navado, da greste vsak dan k maši, še ohranjate?
Anica: Še vedno, če se le da. In sem zelo hvaležna, da od domačih nikoli ne slišim kakšne pripombe na to. Vsak bi me peljal, če ne bi mogla iti peš ali če sama ne bi zmogla. Čutim potrebo. To je nagrada za dan. Ves čas sem vpeta v neke dejavnosti, dve stvari bi rada hkrati naredila in jih včasih tudi delam. Potem pa grem v cerkev in se tam spočijem in povežem. Vse nesem tja, lepo in nelepo. Tudi veliko ljudi srečam, posebno starejše in bolne, ti so tako hvaležni, da si pogledamo v oči, se pozdravimo in izmenjamo nekaj besed.
V medijih vanj polagajo veliko upov in pišejo, da je pred njim še blesteča športna kariera. Kaj si za vnuka najbolj želite vi?
Anica: Da bi si ustvaril družino, da bi bil v varnem okolju in da bi ostal preprost. Da bi ostal zvest sebi, družini in narodu. In Bogu!
Ali to polagate tudi v svoje molitve?
France: Vedno. Vsak večer skupaj moliva za vso družino in vsakega posebej. Žena pa mislim, da moli tudi med dirko.
Anica: (smeh) Seveda, a drugače. Izročam, se zahvaljujem in prosim vse Božje svetnike in angele, da ga varujejo. Molim, da bi se slišal in imel razsodnost, kdaj, koliko in kje zmore. Da bi mu bil dan ta dar.
Kaj si kot stari starši najbolj želite, da mu daste, tako kot tudi vsem drugim vnukom?
France: Fizično oporo jim že težko dajeva, lahko pa dava duhovno.
Anica: In držo. Svojo držo, odnos do življenja. To bodo ohranili. Najine vrednote bodo oni živeli prej ali slej.
