“Ko se oziram nazaj, vidim, da je marsikaj šlo prav iz zaupanja Bogu, v tej zavesti z zaupanjem stopam naprej. Vse na koncu pripomore k dobremu,” sporoča letošnji novomašnik Boštjan Dolinšek.
Po dvanajstih letih ste po dveh otrocih rodili Boštjana. Kakšni so spomini na to?
Brigita: Bil je daljši presledek, ja. Poseben dar. Bil je tudi najbolj priden.
Boštjan: Imel sem štiri starše, poleg atija Janeza in mami Brigite še brata Davida in sestro Barbaro, in je bilo treba biti priden. (smeh)
Barbara: Kadarkoli je prišel z nalogo in je mami rekla, naj mu pomagam, sem zahtevala, da je moral najprej pospraviti sobo. Pa imam še zdaj slabo vest, da sem mu tako težila, ker ima zdaj vse popredalčkano.
Je Boštjan kmalu pokazal, kaj ga resnično zanima?
Brigita: Bilo je na fatimsko Marijo in je šel z mano k maši. Čeprav je bil star dve leti, je bil miren. Od takrat je z nama redno hodil k maši. Ko je bil že v šoli, pa je hodil zjutraj ob sedmih k maši. Od drugega razreda naprej je doma maševal in kmalu je znal vse na pamet. “Mama in mami, pridita, gremo k maši,” naju je povabil. Na klaviature sem morala igrati, z mojo mamo pa sva odgovarjali. Bil je zelo navezan na staro mamo.
Boštjan: Nisem hodil v vrtec in sem bil v varstvu pri njej.
Vidim, da imate pred hišo kapelo …
Brigita: To si je Boštjan zaželel za birmo in sta jo pred birmo naredila skupaj z bratom Davidom, teren pa sva že prej pripravila z Janezom.
Ostaja še kak poseben spomin na leta odraščanja?
Barbara: Sem njegova birmanska botra. Podarila sem mu kolo, ko je šel naslednji dan z njim k maši, pa so mu ga ukradli. Bilo je živo rumeno, da ga nihče ni mogel spregledati. Vsi v Stranjah so ga iskali, zbrali denar za novo, jaz pa sem ga šla kupit čez en teden. Pozneje se je skrivnostno pojavilo tudi birmansko kolo in smo ga podarili Karitas.
Ste pri vas molili za duhovne poklice?
Brigita: Skupaj ne, zvečer pa sem pred spanjem redno molila za zdravo pamet, modrost in duhovne poklice. Ob tem pa nisem niti pomislila, da bomo pri nas kdaj imeli novomašnika.
Kdaj pa ste začeli prepoznavati sinov klic?
Brigita: Ko je šel v vipavsko gimnazijo, sem začela slutiti.
Zakaj ste se odločili za vipavsko gimnazijo?
Boštjan: Nisem bil sprejet na šentviško gimnazijo, ker sem imel premalo točk, potem pa sem bil med predlogi, ki sem jih dal, izbran za Vipavo. Kmalu se mi je izredno prikupila.
Kdaj ste jasno prepoznali klic v duhovništvo?
Boštjan: To je bilo že od nekdaj v meni. Od drugega razreda sem redno ministriral, ob odločitvi za gimnazijo pa sem si rekel: Če želim iti v semenišče, je najbolje, da se vpišem v katoliško gimnazijo.
Brigita: Nisva vedela, da želi postati duhovnik. Povedal pa nama je, tik preden se je vpisal.
Boštjan: Zdelo se mi je samoumevno, da že vedo, da grem za duhovnika.
Kako ste sprejeli njegovo odločitev?
Brigita: Spodbudno. Naju je pa skrbelo, ko je šel v Rim, še posebej zaradi jezika.
Boštjan: Angleščine nisem nikoli maral. Prav v tem, da mi v Rimu jezik ni predstavljal težav, pa vidim tudi potrditev, da sem na pravi poti. Nemščino sem se učil že v gimnaziji ravno iz odpora do angleščine in mi je prav prišla. Italijanščina je kar hitro spotoma prišla. Prvo polovico leta nisem razumel, kaj pišem, do izpitov pa sem se že naučil.
Ali ste v času študija v Rimu ostali povezani z našimi bogoslovci?
Boštjan: Nadaljevali so s povezovanjem in se povezali, meni pa je bilo kar težko vstopiti v njihovo dinamiko, ko sem se lani vrnil. Pa so me kar sprejeli.
Sin je študiral v Rimu, vi pa živite v pristnem okolju, tako rekoč blizu nebes?
Brigita: Malo me je skrbelo, vendar sva z možem kar zaupala. Peljala sva ga v Rim, drugič sva ga šla obiskat in malo na ogled po Italiji.
Barbara: Mene je bilo bolj strah, ko je šel v Vipavo. Mami ga je razvajala, preskrbljen je bil z vseh strani, ker je bil najmlajši. Tudi če bi šestkrat na dan želel v cerkev, bi ga seveda peljali. Potem pa je šel v dijaški dom in začel na vse gledati drugače. Po moje je imela več težav mami.
Ste doma okrepili molitev za Boštjana, ko je šel v bogoslovje?
Brigita: Od nekdaj smo zvečer in zjutraj molili za Božje varstvo, radi pa smo se priporočili Katarini Sienski in sv. Jožefu.
Boštjan: Vsak večer smo imeli skupno družinsko molitev in je bilo vedno kup svetnikov, ki smo se jim priporočili, v Rimu pa sem se posebej priporočal sv. Petru. Starši še vedno ohranjajo ta čas molitve.
Vas skrbi zanj?
Barbara: Zdaj ne več. Vesela sem in v tem vidim potrditev, da se je izpolnilo, kar si je želel.
Kaj želite Boštjanu na poti duhovništva?
Brigita: Želim mu, da bi res izpolnil Božjo voljo, pa tudi modrosti, ljubezni, zvestobe, da bi bil vedno dober in ponižen v odnosu do ljudi.
Janez: In da bi se držal tega, kar bo škofu obljubil.
Kako ga boste pri tem podpirali?
Brigita: Predvsem z molitvijo.
Kaj želite kot duhovnik prinašati drugim?
Boštjan: Predvsem to, da bi se pri sebi vedno zavedal, da nisem tisti, ki bom iz sebe nekaj dajal, ampak da najprej sam živim živi stik z Bogom, zato sem si tudi izbral novomašno geslo: Nič brez njega (prim. Jn 15,5). Mladika ne more obroditi sadu, če ni povezana s trto. Prav to si govorim, da ne bi tega nikoli pozabil. Če bom povezan z Gospodom, bo že šlo.
Po vaših rokah se bo od posvečenja naprej dogajal največji čudež na svetu. Kako to doživljate?
Boštjan: Nedavno sva se s sosedom spominjala otroštva in se med drugim čudila, kakšno poslanstvo mi je zaupano. Ostaja skrivnost.
Kaj bi bilo za vas najtežje na župniji?
Boštjan: Do zdaj sem živel v skupnosti – najprej domači, potem v dijaškem domu, v Germaniku in bogoslovju. Bojim se, da bi se znašel v samoti in se zaprl sam vase. Želim biti z drugimi, ob tem pa ne pozabiti na skupnost.
Vračate se v Rim na študij. Čemu se boste posvetili?
Boštjan: Študiral bom pastoralno teologijo v Lateranu.
Je bilo po študiju v Rimu težko na pastoralni praksi v župniji?
Boštjan: Izredno sem hvaležen župniku v Vidmu Dobrepolju, gospodu Škulju. Prek pogovora, njegovih izkušenj in vsega, kar je povedal, mi je pomagal pri tem prehodu. Pokazal mi je, kako se njegova ljubezen ne neha. Tako se je pri 75 letih naučil uporabe Facebooka in računalnika, da bi lahko bil povezan z ljudmi. Naredi vse, da lahko ostaja povezan z župljani in prinaša Boga. To je bil zame najlepši zgled.
Ste kdaj pomisli: Kaj pa, če obupa na poti?
Brigita: Ko vidim, kaj vse se dogaja med duhovniki, me skrbi, zato pa ne neham moliti za zdravo pamet. Težka pot je, verjamem pa, da mu bo Bog pomagal. Če pa karkoli pride, bo treba preboleti, iti naprej, mi pa mu bomo stali ob strani.
Kakšna je popotnica za življenje, ki ste jo prejeli doma?
Boštjan: Vera in krščanstvo sta nekaj lepega. V družini smo rasli v veri in so s tem povezani tudi lepi spomini. Ostaja otroško zaupanje.
Janez: Tudi ženin stric Miha Sušnik je duhovnik.
Barbara: Pa tetina svakinja s. Štefka Klemen. Smo povezani.
Boštjan: Ko sem končeval gimnazijo, sem izgubil tri stare starše, staro mamo doma, v Kamniku pa mamo in ata, pa smo bili povezani kot družina. Svobodo sem zaživel prav po tem, v zavesti, da so zdaj lahko povsod z menoj. Na to sem v Rimu večkrat pomislil, kako smo še bolj povezani ob oltarju. Sem kar domač, kjerkoli že sem.
Intervju je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
