Najstnik zjutraj stopi v kuhinjo z izrazom na obrazu, ki ga lahko povzamemo kot bombno letalo, tik preden odvrže bombo. Na vprašanje, kaj je narobe, nergavo odvrne: "Kaj pa naj bi bilo narobe?" Odraščanje otroka ni vedno najlažje obdobje niti za starše. Kako se s tem soočiti?
Najprej je treba razumeti, od kod izvira nenavadno vedenje mladostnika. V njihovih možganih (najpogosteje med 12. in 17. letom) se odvija intenzivno sinaptično preoblikovanje.
Možgani nekaj let starega otroka imajo dvakrat več povezav med nevroni kot možgani odraslega, zato v obdobju odraščanja nastopi redukcija (v nekaterih primerih izgubimo celo 85 odstotkov povezav).
Med tem preoblikovanjem v ozadju ostanejo prefrontalni režnji. To je skrivnostna struktura, ki se nahaja v najbolj sprednjem delu možganske skorje. Odgovorna je za racionalno razmišljanje, načrtovanje, nadziranje impulzov. Lahko bi ji rekli nadzorni del celotnih možganov.
V adolescenci nastane paradoksalna situacija, ko so drugi centri, npr. centri, odgovorni za čustva, občutke užitka ali ustvarjalno mišljenje, veliko bolj razviti od dela, ki jih nadzira. Posledično so takrat bolj verjetne in trdovratne odvisnosti. Najbolj opazna posledica pa je zmanjšan nadzor nad čustvi in njihovim izražanjem ter prepoznavanjem.
Kot pojasnjuje nevrodidaktik prof. Marek Kaczmarzyk, lahko vse to primerjamo s situacijo, ko se družina preseli v nov kraj, kjer druge družine živijo od nekdaj in so že stkale mrežo odnosov. Če med obstoječimi prebivalci pride do prepirov, se prišleki v to ne bodo vtikali.
Podobno je z "novim" prefrontalnim režnjem. Ko "stari" elementi začnejo ostro igrati drug proti drugemu (ko se pojavljajo intenzivna čustva, močne potrebe, lakota, utrujenost ipd.), se prefrontalni režnji umaknejo. Ta proces umika je pri najstnikih hiter in popoln.
Najstnik lahko precej slabše kot odrasli nadzira svojo mimiko. Za izrazom, ki ga odrasla oseba dojema kot bes, strah ali gnus, se ne skrivajo vedno prav ti občutki. V resnici gre lahko za žalost ali dolgčas.
Še več, najstniki si lahko narobe razlagajo mimiko in ton drugih oseb. Oče ali mama tako rečeta nekaj lepega in se ob tem nasmehneta, oni pa to dojamejo kot cinizem ali napad in se odzovejo tako, kot da bi bili napadeni.
Maria Kiczka v knjigi Nič več otrok, ne še odrasel. Zakaj je včasih težko razumeti najstnika? ugotavlja, da lahko stanje stalnega preoblikovanja možganov povzroči pogoste spremembe, od spremembe mišljenja in interesov ali življenjskega sloga do spremembe razpoloženja. Najstniki doživljajo take turbulence, a jih ne razumejo, to pa v njih vzbudi občutek negotovosti in strahu.
Kaj naj v takšni situaciji stori zmeden in včasih tudi močno razdražen starš? Naj se odločno odzove na vsako neprimerno besedo? Ali morda nasprotno, naj ne reagira in počaka, da mine težko obdobje zorenja prefrontalnih režnjev?
Nobena skrajnost ni dobra, pove profesor Marek Kaczmarzyk. Če nam najstnik, ki ga je zmotila kakšna malenkost, vpije v obraz: "Sovražim te!" in loputa z vrati, je tek za njim in poskus, da ga spravimo k pameti, slaba ideja.
Ko se prefrontalni režnji izklopijo, racionalni argumenti preprosto ne bodo delovali. Bolje je malce počakati in se nato v miru pogovoriti.
Ne smemo pa pozabiti, da takšen izklop traja 10–15 minut in ne nekaj let. Najstnik ni oseba brez frontalnih režnjev, le v določenih situacijah ima slabši dostop do njih. Lahko se nauči, kako se izogniti stanjem, v katerih bo imel težave s pravilnim izražanjem čustev.
V tej fazi lahko naredi veliko. Če bo poznal pravila, omejitve, lastne slabosti in posledice določenega vedenja, je sposoben delati na sebi. Če namenoma nehamo govoriti z najstnikom, ki se nemogoče vede, bo mlada oseba izgubila priložnost, da se nauči nekaj pomembnega, mi pa ne bomo več poznali lastnega otroka.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
