Zgodba Anie in Janisa ima srečen konec, čeprav sta pred tem zelo veliko prestala. Ona je v Aberdeen prišla s severa Poljske, on pa iz latvijske prestolnice. Spoznala sta se v službi in drug v drugem našla sorodni duši.
Povezala ju je tudi vera – oba prihajata iz katoliških družin. Poročila sta se pred šestimi leti neke lepe, julijske sobote. Prepričana sta bila, da ju bo Bog kmalu blagoslovil s težko pričakovanim otrokom. Toda to se ni zgodilo. Leta so minevala, prizadevanja za otroka pa niso obrodila sadov.
"Sčasoma naju je začelo skrbeti in življenje je postajalo prazno. Manjkal je plod najine ljubezni, vendar nisva izgubila vere, ljubezni in upanja. V tistem času sva bila del skupnosti, kjer sva srečala številne čudovite ljudi. Razvila sva svoj odnos z Bogom in Marijo," pravi Janis.
Med enim od srečanj skupnosti je nekdo Anii in Janisu priporočil, naj na Poljskem obiščeta kliniko naprotehnologije, kar sta brez obotavljanja storila, čeprav ni šlo brez zapletov med potovanjem.
Bila sta že v Nemčiji, ko se jima je pokvaril avto, ki sta ga šele pred kratkim kupila. Zanj sta imela garancijo in zavarovanje za celotno Evropo, toda mehaniki v avtoservisu, kjer sta ga skušala popraviti, so jima povedali, da ti dokumenti v Nemčiji ne veljajo.
Poleg tega je bila sobota, zato serviserji napake niso mogli odpraviti do ponedeljka. Kljub vsemu sta se odločila, da s potovanjem nadaljujeta.
Kmalu zatem je začel avto porabljati vedno več bencina, iz izpušne cevi pa se je začel valiti temen dim. Prehod čez nemško-poljsko mejo se jima je posrečil s pomočjo trika – pomešala sta se med tovornjake.
Skoraj po čudežu sta prispela. Na poti sta šla mimo ogromnega Jezusovega kipa. Takrat še nista dojela, da je šlo za kip Kristusa Kralja, ki stoji v mestu Świebodzin. Pozneje sta pomislila, da je bil to znak, da jima je Jezus v težavah stal ob strani.
Na koncu sta najela avto, s katerim sta se odpeljala do klinike in domov. Po obisku klinike in prevzemu avtomobila s servisa sta se vrnila do mogočnega Jezusovega kipa, da bi se mu zahvalila za skrb. Temu je spet sledilo čakanje, ki ga je spremljala nemoč. Kljub vsemu pri zakoncih ni ugasnil niti plamen vere niti žarek upanja.
Približno devet mesecev pozneje, v najbolj nepričakovanem trenutku, se je izkazalo, da je Ania noseča. Bila je velika sobota. Po več kot petih letih sta dočakala njuno srečo.
Oba sta čutila ogromno veselja in hvaležnosti do Boga. "Ali je Gospod načrtoval ta čudež za svoje vstajenje?" se na glas sprašuje Janis. Z Anio globoko v sebi verjameta, da je tako.
Nosečnost je potekala dokaj mirno. Datum poroda je bil napovedan za 8. december, toda Emilki se ni mudilo in na svet ni prijokala pravočasno. Tistega dne, na praznik Marijinega brezmadežnega spočetja, sta zakonca svoje življenje zaupala Mariji. Zdravnik se je odloči, da bodo porod sprožili 15. decembra.
Anii je odtekla plodovna voda, toda porod se ni nadaljeval. Izkazalo se je tudi, da srce njune hčerke bije šibko. V svoji nemoči sta se znova zatekla k Mariji. Bilo je pozno zvečer, ko sta svoji skupnosti poslala prošnjo za molitev za srečen porod, ki se je zavlekel. Vsi noč sta čakala in vztrajala v molitvi.
Naslednje jutro se je nenadoma zgodil čudež. V nekem trenutku so vse težave minile in v nekaj sekundah je Emilka prijokala na svet. "Za našo družino je bil najbolj radosten trenutek rojstvo hčerke, ki smo ga tako dolgo pričakovali. K temu nas je vodila ogromna milost vere in vztrajnost v času brezupnosti in žalosti.
Kot sveže pečeni oče lahko pričam tudi o tem, kakšna svoboda je bilo zame prejetje tega sadu najine zakonske vezi, ki sva jo sklenila iz ljubezni. Emilka to ljubezensko vez dopolnjuje in nas bolj celovito povezuje z Bogom, ko ustvarimo novo življenje in zanj skrbimo, namreč uresničujemo njegovo voljo."
Tudi s krstom Emilke so imeli kar nekaj težav. Najprej je poljski duhovnik, ki naj bi podelil zakrament, odšel na dopust, ki je, kot se je pozneje izkazalo, trajal nekoliko dlje. Emilka je krst prejela maja letos.
Tistega dne je evangelij govoril o stiski. "To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal." (Jn 16,33).
Po mnenju zakoncev te besede niso bile naključne. "Ko pogledam nazaj na to situacijo, v njej vidim potrditev evangeljske obljube. Bog, ki je premagal svet, vsakega izmed nas vabi, naj mu zaupamo do konca," pravi Janis.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
