Rad imam interpretacijo Iztoka Mlakarja, ki si je Jezusov čudež pomnožitve kruha razložil nekoliko drugače, kot si ga ponavadi predstavljamo, bolj ali manj ga vsi dojemamo kot neko magično dejanje, spretno čarovnijo, kjer so hlebci kruha iz košare skakali kot zajci iz klobuka.
On pa si je ta dogodek pojasnil bolj kot sad Jezusovega poziva k dobroti, k solidarnosti, k delitvi svojih dobrin med ljudmi, ki smo v osnovi sebična bitja, kar se še posebno rado pokaže v nekoliko negotovih razmerah, kot so bile očitno tudi na "drugi strani Galilejskega jezera".
Za čudež je bil torej ključen fant, ki se ga je Jezus s svojimi besedami dotaknil, očitno mu je verjel, da "človek ne živi samo od kruha" (Mt 4,4), in zato opazil, da je tam nekaj narobe, zaznal je stisko učencev, ki niso imeli s čim nasititi velikanske množice ljudi, zato je tako radovoljno ponudil pet svojih hlebčkov, žemelj, bolje rečeno sendvičev z ribami, ki si jih je verjetno pripravil za na dolgo in nepredvidljivo pot, kakršnih na Jutrovem ne manjka.
Kaj vem, zakaj, menda je sam pri sebi menil, da je med tisto množico prav gotovo tudi kdo, ki nima kaj jesti, in da bo sam z enim sendvičem ravno tako preživel, da torej ne potrebuje šestih.
In ta drobna odpoved je verjetno sprožila odziv še toliko in toliko ljudi, ki so bili pripravljeni deliti svoje preobilje z drugimi. In tako se je na koncu nabralo toliko, da je bilo za "dvanajst košar" ostankov ...
Pa ne gre za to, da je to tisti čudež, o katerem govorimo, ta velika količina hrane, ki je niso mogli pojesti do konca, ne, resnični čudež je pravzaprav to: premakniti ljudi od skrbi zase do velikodušnosti takih razsežnosti. Da si ljudje iz neznanega vzroka upajo tvegati iz ljubezni.
Resnični čudež je to: premakniti ljudi iz skrbi zase do velikodušnosti
To je čudež, ker je naravno, da vsak najprej poskrbi zase, dati pa je v tem in v vsakem primeru nekaj izjemnega, nekaj čudežnega. Seveda vsak od teh ljudi ni imel dovolj, da bi nahranil vse.
Ko pa so svoje jedi dali na razpolago vsem, so imeli vsi dovolj. Čudežno, kajne? Veliko imamo, ko je vsakdo pripravljen dati samo tisto malo, kar ima. In nihče ni tako reven, da ne bi imel kaj dati.
Tudi če vam ta različica deluje preveč socialistično, evforično ali utopično, kljub vsemu vendarle izraža pomembno spoznanje, ki ga moramo povleči iz tega dogodka, da namreč Bog lahko stori čudeže le tam, kjer je za to dovolj človekove odprtosti, njegovega sodelovanja torej.
In da pravzaprav za to niti ni treba drugega kakor le to, da ima človek v svojem življenju nekaj prostora tudi za drugega, da ga torej ima za dovolj pomembnega, da mu je pripravljen odstopiti del česa svojega. In to je, kot bomo odkrivali, bistvo evharistije.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 30.
