Ustanovitelj salezijancev je slovel po odličnem smislu za humor, zato ni težko najti anekdot, v katerih se pojavlja. Tudi med izreki, ki mu jih pripisujejo, ne manjka takšnih, ki so zelo zabavni.
Don Bosko je bil prepričan, da žalosten svetnik ni svetnik. V skladu s tem pristopom je vzgajal tudi fante na svojih oratorijih. Šale so bile zanj pravzaprav način za lajšanje težkih situacij. Mnogi so menili, da so takrat, ko je bil don Bosko izredno šaljiv, zagotovo obstajale kakšne večje finančne ali organizacijske težave.
Čeprav so bili njegovi začetki težki, ga je na koncu življenja že spremljal sloves svetosti, s tem pa tudi skušnjava nadutosti. S tem se je uspešno spopadal in nikoli ni pozabil na varljivo vrednost mnenja drugih.
O tem pripoveduje anekdota o enem od njegovih potovanj v Francijo. Gostitelji so dolgo čakali na priložnost, da sprejmejo tako uglednega gosta. Da bi poudarili svečanost trenutka, so za sladico naročili ogromno torto. Šlo je za bogato in dobro družino, zato so za mizo sedele številne dame.
Ena izmed njih je ob pogledu na veliko torto drugi prišepnila: "To je svetnik, vzel bo le en majhen košček, boš videla". Don Bosko se je medtem odločil, da je škoda zapraviti priložnost in si je velikodušno privoščil torto. Dama je nato rekla: "Ne more skriti, da je svetnik. S takim vedenjem nam skuša pokazati, da pravzaprav ni sveti … Kakšna skromnost!".
Don Bosko je o njunem pogovoru izvedel šele po vrnitvi v Torino. Celotno zgodbo je povedal svojim učencem in končal z nekoliko posmehljivim komentarjem: "Vidite, v življenju je najpomembneje imeti dober ugled, potem si lahko privoščite karkoli …"
Francesco Crispi, italijanski politik in pravnik, hkrati pa velik nasprotnik Cerkve, ki je dvakrat zasedel položaj predsednika vlade, je nekoč don Bosku dal precej presenetljivo ponudbo. Želel je, da bi skupaj z drugimi duhovniki iz reda, ki ga je ustanovil, skrbel za moški zapor v Torinu.
Don Bosko je odgovoril, da bi na to pristal pod določenimi pogoji: popolna svoboda pri verskih zadevah, razrešitev vseh stražarjev, popolna izvršilna oblast in dnevni dohodki za vse zapornike.
Politik je na to pristal, a je v zadnjem trenutku od podpisa pogodbe odstopil. To je utemeljil z besedami: "Tega don Boska že poznam. Iz vseh zapornikov bo naredil duhovnike, teh pa imamo že tako preveč."
Še na začetku njegovega delovanja sta nekoč na njegov oratorij prišla dva kanonika, da bi preučila njegovo delo. Vendar njuni nameni niso bili povsem čisti – nista verjela, da bi lahko imel torinski duhovnik, ki dela z otroki z ulice, kmalu toliko privržencev in polne cerkve.
Ne le, da sta dvomila o izvedljivosti teh načrtov, ampak sta celo presodila, da je z njim "nekaj narobe". Na podlagi tega sklepa sta nekaj dni pozneje poslala kočijo in dve osebi, ki naj bi ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico.
Don Bosko je nekaj slutil, zato se je izgovoril in ni bil prvi, ki je vstopil v kočijo. Kanonika sta bila torej prva v kočiji, don Bosko pa je zaloputnil vrata in kočijažu zaklical: "Pelji tja, kamor ti je bilo naročeno!"
Nekaj časa je trajalo, da so pomoto razjasnili, zato sta imela kanonika priložnost, da v bolnišnici okusita to, kar sta pripravila za don Boska. Očitno jim je to dalo misliti, saj sta s poskusi svetnikove "ozdravitve" prenehala.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto