Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sre, 22. septembra |
Sveti Mavricij
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Zakonca, kjer je mož ženi tudi krstni in birmanski boter

Fotografija je last družine Kokalj

Urška Kolenc - objavljeno 02/08/21

"Večkrat so se nama dogajale stvari, prek katerih sva dobila sporočilo, da je Bog z nami in naj se ne bojiva"

Petra in Lojze Kokalj sta se spoznala v študentskih letih. Petra prihaja iz družine z dvema otrokoma, pri Lojzetu pa jih je bilo 11. Savinjčanka in Gorenjec sta si skupni dom ustvarila v Selški dolini. Poročena sta 22 let in imata pet otrok, starih med pet in 20 let. Zakonca sta voditeljski in pričevalski par pri gibanju Družina in Življenje.

Kaj vaju je pritegnilo drug pri drugem in kako sta v prvih mesecih skupne hoje vedela, da sta prava drug za drugega?
Petra:
Spoznala sva se v študentskem domu v Rožni dolini. Stanovala sva v istem apartmaju, v eni sobi jaz s cimro, v drugi pa Lojze in njegov cimer. Oba sva se vračala v Ljubljano ob nedeljah zvečer in je spoznavanje kar steklo. Veliko sva se pogovarjala, imela sva podobna razmišljanja. Pri njem me je najbolj pritegnilo, da je bil resnicoljuben, prijazen, natančen, ob njem sem se vedno počutila varno. Vedno, ko sem zvečer prišla v študentski dom, je on čistil kopalnico. Uau, da fant zna počistiti, skuhati, pospraviti … To počne še sedaj in mi je zelo všeč. 🙂

Lojze: Petra je name naredila zelo pozitiven vtis. Bila je odprto dekle, nevsiljiva, zelo komunikativna, imela sva podoben pogled na življenje, ob njej sem se od prvega trenutka počutil sprejetega takega, kot sem. V začetnem obdobju sva se v prostem času veliko družila med pogovorom v naravi. Petra je kot biologinja nabirala rastline za herbarij in sem ji pri tem pomagal. Med vikendi pa sva imela dolge telefonske pogovore. Nas je bilo veliko v družini in je bila na stopnicah, kjer je bil edini stacionarni telefon v hiši (mobilnih takrat še nismo imeli), ob sobotah kar vrsta, ko smo vsi hoteli telefonirati.

Druzina Kokalj

Petra, zanimiva je vaša pot vere, zakramente ste prejeli pri 20 letih. Kako je prišlo do te odločitve?
Petra:
Doma nismo bili verni, sem pa imela v osnovni šoli sošolke, ki so bile verne, tako da sem nekaj slišala o tem. Pri 18 letih mi je umrla mama in sem začela veliko razmišljati o življenju po smrti, ali Bog obstaja. Ko sem prišla v Ljubljano, me je prijateljica vabila k študentskim mašam, ki jih je imel ob sredah p. Gostečnik. Ko sem šla prvič tja, sem začutila mir, zavedanje, da sem na pravem mestu. Tako kot je rekel Pascal, da je v srcu vsakega človeka prostor, ki ga lahko zapolni samo Bog. Čutila sem, da je to tisto, kar iščem in potrebujem, da so to odgovori na vsa moja vprašanja.

Eno leto sem med vikendi hodila na priprave k takratnemu župniku v Velenju. Tako sem potem pri 20 letih na velikonočno soboto prejela krst, obhajilo in birmo. Lojze je moj krstni in birmanski boter. Takrat še nisva bila par, se mi je pa zdel najbolj primeren, ker sva se o tem veliko pogovarjala. Ob prejemu zakramentov se mi je zdelo, kot da bi po neskončno dolgi poti prišla nazaj domov.

Lojze, kako ste vi takrat gledali na Petrino odkrivanje vere?
Lojze:
To vedno bolj občutim kot velik božji dar. Na njeno odločitev nisem želel vplivati in je spreminjati. Sem pa v mladosti po nasvetu številnih modrih duhovnih ljudi dlje časa molil za svojo bodočo ženo. Njeno vero dojemam tudi kot božji odgovor na moje molitve. Zdaj, ko sva toliko let poročena, vidiva, kako je pomembno, da sva na tem temeljnem področju na isti valovni dolžini. Za to sem zelo hvaležen.

Omenili ste, da niste hoteli spreminjati žene. Zakaj je pomembno, da si zakonca vsak dan prizadevata, da ne spreminjata drugega?
Lojze:
To je veliko vprašanje ljubezni oz. predvsem spoštovanja drugega. Če gledava z vidika življenja iz vere, potem se nama zdi še bolj pomembno spoštovati to, kako je Bog ustvaril drugega. Tako npr. moja žena v določeni situaciji odreagira zame nepričakovano ali težko razumljivo, čeprav mislim, da jo poznam že zelo dobro. Zdi se, da potenciala, ki ga je Bog položil v njo, nikoli ne bom do potankosti odkril. Zelo narobe bi bilo, če bi jo hotel na silo spreminjati zaradi nekih mojih pričakovanj. Človek pa bi iz nekega ugodja vendarle večkrat rad, da posameznik odreagira tako, kot sam pričakuje in si želi.

Petra: Ženske smo kar nagnjene k temu, da “pokomandiramo”. Toda želimo biti ljubljene, moški pa spoštovani. Zato je pomembno, da večkrat stopimo tudi korak nazaj.

Lojze: Na “popravljanje” skušava gledati kot na priložnost za rast. Tudi zato sva si dana, da se izzivava na marsikaterem področju. Moramo soočati mnenja in občutke, to je nujna stvar za normalno rast odnosa. Če nekdo na to ni pripravljen, pomeni, da se je že zaprl v egoizem. S tem ne dopusti rasti niti sebi niti zakoncu. Tudi sicer na splošno v odnosih velja, da je zelo dobro, če si prizadevamo biti pogumni in odprti v odnosih.

Prihajata iz družin z dvema in z enajstimi otroki. Sta si za svojo družino že od začetka želela, da bi jih imela pet, kot jih imata sedaj?
Petra:
Imava sedem otrok, dva sta že v nebesih. Že kot fant in dekle sva govorila, da bova imela pet otrok. Jaz sem v Velenju stanovala na številki pet, Lojze na vasi prav tako na številki pet in sva se na to temo večkrat hecala. 🙂

Lojze: To je 50 odstotkov otrok moje primarne družine in to bi še šlo. 🙂 Ko so otroci začeli prihajati, o številki nisva več razmišljala. Vsekakor se čutiva poklicana sprejeti vsako življenje, ki pride, ker je to neprecenljiv božji dar. Pri tem načrtovanju nama je tudi Bog kar pomagal. Sploh pri zadnji, Mirjam.

Petra: Mirjam je bila čisto izmoljena. Otroci so molili, da bi imeli še enega. Oddala sva že vse otroške stvari, jaz sem bila že po 40. letu, imela sem tudi nekaj zdravstvenih težav. Potem so pa začeli vsak večer moliti, da bi imeli še kakšnega. Midva sva se samo spogledala in nasmejala. Bog naše molitve jemlje zelo resno, otroške pa sploh.

Druzina Kokalj

Vajina velika preizkušnja se je začela odvijati takoj po rojstvu najstarejšega sina, ki se je rodil z okvaro jeter. Kako sta v najtežjih trenutkih sprejemala Božjo voljo?
Petra:
Luka je imel do sedaj tri transplantacije, prvo pri treh mesecih in pol. Takrat sem se zelo borila in kregala z Bogom. Imela sem neko predstavo, kako bomo živeli, ko bova dobila otroka. Tega nikakor nisem mogla sprejeti. Prelomnica je bila, ko je Luka po enem tednu v bolnišnici v Bergamu dobil tako sepso, da je njegovo življenje viselo na nitki.

Ob njegovi posteljici na intenzivni sem rekla: “Gospod, jaz več ne zmorem.” Prej sem bila organizirana, energična, vse sem želela voditi. Potem sem videla, da ni vse v mojih rokah. Spominjam se, da sem zmolila O Gospa moja in Luka predala Mariji. Fizično sem si predstavljala Marijo, da je sedela na drugi strani in sem ji izročala Luka. Takrat je z mene padlo veliko breme. Rekla sem: “Bog, tvoj je.” Takrat se je stanje čez noč izboljšalo. Najtežje mi je bilo gledati otroka, ko trpi.

Lojze: Seveda je bil najprej šok in negotovost. Postavljen si v neko popolnoma novo situacijo, ki jo lahko samo sprejmeš. Ob teh dogodkih pa sva doživela veliko božjih dotikov. Če smo odprti, nas Bog pripravi na vse življenjske situacije. Vprašanje je, ali imamo odprto srce, razum, dušo, da to vidimo.

Ko se je Luka rodil, še nisva vedela za diagnozo. Takoj po njegovem rojstvu sem bil na zakonski skupini zadolžen za temo. Spomnim se, da se me je rojstvo prvega otroka močno dotaknilo. Temo sem naslovil z Rojeni za večno življenje. Izpostavil sem misel, kakšen čudež človek doživlja z rojstvom. V tem me je tudi Bog začel spodbujati, da bi iskal njega. Zelo sva se opirala na molitev. Ko sva prosila za molitev sorodnike in prijatelje, sva močno začutila, kako nas moč molitve nosi. Ko sva zaupala, je tudi Bog skrbel, čeprav v tistem trenutku še nisva razumela, da je tako prav. No, pravzaprav mislim, da bomo takšne dogodke v polnosti razumeli šele v večnosti. 

Petra: Ob zadnjem posegu leta 2019 je bil že toliko večji, o tem smo se veliko pogovarjali. Tudi sama sem drugače gledala na vse. Spomnim se najtežjega obdobja, ko nam je prijatelj poslal odlomek iz Jeremija (33,6). V njem so besede “pospešim mu okrevanje …” Takrat sem se močno oprla na te besede in jih ponavljala, tudi ko je šlo stanje navzdol. Rekla sem: “Gospod, če si nam dal to besedo …” Oprla sem se na Božjo besedo, ki ozdravlja in krepča. Izredno veliko ljudi je molilo za nas. Veliko je bilo tudi tistih, ki so nam izkazovali zelo  konkretna dejanja ljubezni. Ker sva bila toliko vpeta v dogajanje z Lukom v bolnici, se nisva veliko ukvarjala z drugimi stvarmi, s katerimi se sicer običajno ukvarjamo v vsakdanu.

Lojze: Bog je poskrbel za nas na posebne načine tudi v materialnem smislu, ko sami nismo zmogli. Na pot nam je poslal ljudi, ki so nam pomagali. Večkrat so se nama dogajale stvari, prek katerih sva dobila sporočilo, da je Bog z nami in naj se ne bojiva. Učila sva se živeti vero. Skozi take križe nam Gospod postavi vidik večnosti, prioritete se postavijo same od sebe.

Sploh pri zadnji transplantaciji je Luka izžareval veliko božjo moč. V enem mesecu je imel devet operacij. Vse to je prenašal z velikim zaupanjem. Bil je velik pričevalec vere. V tej situaciji se je znal nasmehniti, ko sva prišla k njemu, ostal je miren v teh trenutkih križa in je bil zame velik pričevalec notranje svobode, ki jo nam vsem želi podarjati Bog – ne se za vsako ceno oklepati svojih trenutnih načrtov, ampak znati sprejeti in zaupati božjemu načrtu zame bolj kot vsemu drugemu. Ljudje o svobodi danes zelo radi veliko govorimo, a jo v tej njeni najboljši razsežnosti pogosto ne živimo.

Kako usklajujeta službeno in družinsko življenje sedemčlanske družine?
Petra:
Prav zato sem zaposlena za polovični delovni čas, da pridem pravočasno domov in skuham kosilo. Ko se otroci vrnejo domov, jih pričakam, sem jim na voljo, razvozim jih na dejavnosti. Finančno je manj, ampak se nama zdi čas z otroki veliko bolj pomemben.

Lojze: Vidiva, kako pomembno je, da je mama doma, ko otroci pridejo iz šole. Takrat se najbolj odprejo. Če je ta čas zamujen, so po najinih izkušnjah odnosi hitro manj kakovostni, ker se že usmerimo v druge obveznosti.

Drugače pa obveznosti usklajujemo tako kot večina zakoncev. Do določene mere se je treba prilagoditi in narediti, kar službe od nas zahtevajo. Izogibamo pa se pretiranemu delu za dodaten zaslužek ob večerih in popoldnevih. Bolj pomembno nama je graditi odnose z otroki. Seveda to ni vedno lahko, si je pa vredno prizadevati za to.

Med drugim so petki popoldan rezervirani samo za vaju. Zakaj se vama zdi pomembno, da v tedenski urnik umestita čas samo za vaju?
Lojze:
To bi bilo odlično vprašanje za najine mladostnike. Verjetno bi rekli, da je to super in nujno potrebno, da ati in mami nista tečna in zoprna. In da imajo malo miru pred nama. 🙂

Petra: Po drugem otroku in ob gradnji hiše sva v nekem obdobju opazila, da se več prepirava. Šla sva na DIŽ-ev vikend seminar in se me je zelo dotaknil stavek, da si morava točno določiti čas za naju, drugače ga bo zmanjkalo. Tega sva se poskušala držati. Ko so bili otroci majhni, sva jih dala spat in sva imela potem čas, da sva si povedala, kako je potekal dan, tudi kaj globljega. Medtem ko si zdaj, ko so otroci večji, vzameva uro ali dve, včasih tudi več, da greva na sprehod. Oba imava rada naravo in tam pogovor lažje steče. Vidiva, kako je ta čas pomemben, ker sva v prvi vrsti mož in žena, šele potem ati in mami. Če midva skrbiva za najin odnos in bova zadovoljna in srečna, bodo tudi otroci zadovoljni in srečni.

Lojze: Pomemben je tudi vzgojni vidik. Čas, ki je namenjen najini samovzgoji, je tudi čas za otroke, ker morajo prevzeti odgovornost drug za drugega. Dogovorili smo se, to naredijo z veseljem, zelo se trudijo in sva jim hvaležna za to. Veva, da to koristi tudi njim in jim gradi dober značaj.

Kaj vama predstavlja največji vzgojni izziv pri vajinih različno starih otrocih?
Petra:
Stari so od pet do dvajset let in je kar pestro. Meni je najtežje, ko prehajava v vlogo trenerja in se otroci osamosvajajo. Kot mamo me je predvsem strah vseh zunanjih pasti.

Lojze: Tudi po 22 letih zakona je še vedno najtežji del vzgoje otrok najina samovzgoja. Je pa res, da se stvari na neki način kar naravno odvijajo, če človek posluša odzive in si prizadeva za lepe odnose v družini v vsaki novi situaciji. Ne glede na starostne razlike smo kot družina povezani in smo dar drug drugemu na skupni poti. Starejši otroci se že učijo naravno vzgajati, kar se mi zdi lepa priprava na vzpostavitev lastne družine čez nekaj let. Ko se mlajši in starejši otroci družijo, pride do naravne vzajemne vzgoje, ki je koristna tako za starejše kot mlajše.

Vzgojni izziv vidim predvsem v tem, da bi otroci v življenju iskali resnico in polno življenje, ki ga doživljamo v veri in povezanosti z Bogom, v tem, da bi znali gledati na življenje z vidika večnosti in ne bi podlegli pritiskom, zmedenosti in norostim, ki smo jim priča vsak dan v današnji družbi in jo sv. Pavel opisuje v pismu Rimljanom (1, 21-32). Le v svobodi božjega pogleda lahko človek spoštuje in ljubi drugega človeka na način, ki oba izgrajuje. To je večna dediščina. Vredno se je nasloniti na Božjo besedo.

Vajina sklepna misel za zakonce in bodoče zakonce?
Lojze:
Naredite svoj delež, potem pa pustite, da Bog naredi svoje. Niti približno ni vedno lahko. Prizadevati si moramo za življenje iz vere, upanja in ljubezni. Če je človek v sebi pogumen, potem ga moč vere rešuje marsičesa hudega.

Petra: Jaz pa bi izpostavila odpuščanje. Pridejo različne stvari, če si znava odpuščati in se pogovoriti, lahko vsak dan začneva na novo. Vsak dan nam da tudi Gospod možnost za nov začetek.

Lojze: Pa osredotočiti se in živeti na polno ta trenutek. Ni vredno jadikovati za preteklostjo ali se preveč obremenjevati s prihodnostjo. Velik Božji dar je ta trenutek.

Tags:
družinaintervju
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
2
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
3
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
4
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
5
MARIA STELLA BARONE
Paola Belletti
“Šla sem čez osebni pekel, ki je trajal petdeset dni”
6
Katarina Berden
Vas zanima, kaj se je dogajalo v Stični? Poglejte!
7
MADELINE STUART,DOWN SYNDROME,MODEL
Sophia Swinford
Spoznajte Madeline ‒ svetovno znani supermodel z downovim sindrom...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.